Kaj nama z možem pomaga, ko si greva najbolj na živce

Bil je čudovit konec tedna. Z možem in otroki smo se pogumno odpravili na dolg izlet z avtomobilom: uspešno smo premagali številne neznanke in zadrege potovanja z najmlajšimi. Kot ekipa smo bili učinkoviti in počutila sem se precej zadovoljno – bila sem srečna v najinem zakonu, obenem pa hvaležna za vrnitev v rutino.

Nato pa je prišel ponedeljek in kar naenkrat je bilo vse narobe. Najin odnos je bil nenadoma poln napetosti, pojavila so se stara nesoglasja. V trenutku sem se počutila popolnoma odtujeno, nezadovoljna z najinim zakonom. Zaradi očitne napetosti nisem želela biti ob moškem, ki sem mu izročila svoje življenje, kar je vse skupaj le še dodatno oteževalo.

V torek sem še vedno premlevala in poskušala ugotoviti, kaj se je zgodilo. Na prvi pogled samo dobre stvari! Uspešen izlet, celo mini romanje na poti domov, veliko srečnih družinskih spominov – potem pa tole.

Nisem ugotovila takoj, naposled pa me je le prešinilo. To je bil zgolj napad na najin zakon. Hudič sovraži zakonsko zvezo in po koncu tedna, ki naju je tako povezal, je bil njegov cilj, da najin odnos zasuka na glavo. Zato sva vzela v roke prvo pomoč za zakonce in se lotila dela. Seveda je pomagalo: v sredo sva bila znova ljubeč par, ne pa dva vihrava in sitna sostanovalca.

Kaj torej storiva, ko v najinem zakonu nekoliko zaškriplje in se zaveva, da želiva to spremeniti, namesto da bi obtičala na mestu, se utapljala v samopomilovanju in zagrenjenosti ali pravičniškem ogorčenju?

Na pomoč pokličeva nadangela Mihaela. Molitev k angelom varuhom je učinkovita že, če jo med prepirom molimo posamezno in v tišini, še dosti učinkovitejša pa je, če oba prekineva, kar sva počela, in jo glasno moliva skupaj.

Kadar vidimo le napake svojega ljubega in lastno bolečino, je zelo koristno, če naredimo seznam razlogov, zakaj cenimo svojega zakonca, njegove lastnosti in navade.

Midva seznam zapiševa na telefon ali pa vzameva list papirja in svinčnik ter naštejeva vsako malenkost: od "hvala, ker zjutraj pripraviš kavo" do "všeč mi je tvoj pustolovski duh in dar povezovanja z otroki". Nato seznam deliva drug z drugim.

Rečeva si prosim in hvala. Drug drugemu se zahvaliva za vse, kar je mogoče, pa naj gre za velike ali majhne stvari. Če drug od drugega karkoli pričakujeva, pri tem uporabiva ljubeč ton glasu (ali si vsaj prizadevava za čim nevtralnejši ton!). Res se potrudiva, da sva vljudna, še posebej, ko naju ima, da bi bila odrezava ali pa da se sploh ne bi pogovarjala.

Skupaj glasno ponoviva najine poročne zaobljube. To je hiter in prijeten opomnik, da sva drug drugemu nekoč slovesno podelila zakrament svetega zakona in da je ta zaobljuba resnično pomembna. In tudi takrat, ko nama ni do tega, zelo izpostaviva telesni dotik – četudi to pomeni le, da se na sprehodu drživa za roke ali drug drugega nežno pobožava po licu.

Kadar se z zakoncem raje ne bi pogovarjala, še manj pa se ga dotikala, telesna povezanost zelo pripomore k temu, da hitreje prebijeva led.

V življenju vedno obstaja kakšen nujen molitveni namen – lahko gre za prijatelja ali družinskega člana, ki si želi ozdravljenja, bodisi na telesu ali na duhu. Z možem sva izbrala nekaj molitvenih namenov, ki so po najinem mnenju odlični za skupno molitev.

Ko oba darujeva prijetno druženje ob jutranji kavi ali čaju za prijatelja, ki preživlja težko obdobje, in namesto tega skupaj moliva, to čudežno uredi najin odnos. Skupno prizadevanje za nekaj zahtevnega človeka hitro poveže.

To je običajno najin prvi ali drugi korak, v trenutku, ko se zaveva, da morava nekaj spremeniti. Eden od naju se spomni in prosi za milosti, ki sva jih prejela z zakramentom svetega zakona na najin poročni dan. Zdi se, da naju ta klic na pomoč (skupaj z molitvijo k angelu varuhu) hitro vrne na izhodišče.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.