Matjaž Javšnik je lani s turnejo po Sloveniji zaznamoval 30 let nastopanja na večjih slovenskih odrih. Igralec, scenarist in producent v gledališču in filmu je v slovenskem prostoru fenomen: od nekdaj deluje kot svobodnjak in velik garač. Njegove predstave imajo po 500 ponovitev, rekordna je bila avtorska monodrama Od boga poslan s 762 ponovitvami.
Hiter življenjski tempo je pred dvema letoma terjal svoj davek: zadel ga je infarkt in za las je ušel smrti. V pogovoru za Božje okolje je med drugim povedal, zakaj ga smrti že od malega ni strah, zakaj se kot igralec nikoli ni želel zaposliti in kaj se mu zdi bistveno za uspešen zakon.
Lansko praznovanje 30-letnice nastopanja na večjih slovenskih odrih je bilo prav gotovo tudi priložnost za refleksijo.
Vsaka obletnica je čas za obračun s preteklostjo in načrte za prihodnost. Še bolj kot sam so mi drugi dali vedeti, da se po 30 letih lahko malo ustavim. Da sem svoje naredil, pustil pečat. Toliko predstav in ponovitev, kot sem jih imel, ni imel nihče.
Če bi se primerjal s kakšnim redno zaposlenim igralcem, sem norme presegel vsaj za sedemkrat. Nisem torej opravil le za 30, ampak vsaj za 150 let dela in bi bil čas za malo počitka. Ampak to so mnenja drugih.
Vaš življenjski ritem je pred dvema letoma terjal svoj davek. Doživeli ste infarkt. Kaj se je zgodilo?
Med vožnjo s predstave v Brežicah sem v prsnem košu začutil krč. Pomislil sem, da sem si na predstavi pretegnil kakšno mišico. Malo je popustilo, doma v kopalnici pa se je pritisk ponovil, začelo se mi je tudi močno vrteti. Ravno mi je še uspelo poklicati ženo, preden sem se sesedel.
Poklicala je rešilca in v kliničnem sem šel direktno na operacijsko mizo. Dodatno se je zapletlo po operaciji, ko so mi vbrizgali tekočino za slikanje žil, nakar so mi odpovedala jetra in ledvice. Zdravniki so me rešili, res imamo odlično zdravstvo za klinične primere. Niti za sekundo se nisem bal za svoje življenje.
Veliko huje je bilo za moje domače. Sploh za otroka (stara trinajst in sedemnajst let, op. av.), ki sta videla, kako sem se onesvestil. Žena pravi, da sta me prva onadva priklicala nazaj v življenje. Vem, da sem v tistem hipu na lotu zadel glavni zadetek in zdaj igram podaljške.
Božje okolje
Vas torej ni bilo nič strah smrti?
Ne, smrti se jaz ne bojim, ker sem bil dobesedno rojen v smrt. Kot otrok sem bil zelo resno bolan. Razumem pa, da je ljudi smrti strah predvsem iz dveh razlogov. Včasih so bile na kmetih velike družine. Ko si se rodil, je bilo v isti sobi še 30 ljudi. Ko si umrl, si prav tako umrl v sobi s 30 ljudmi. Danes se rojevamo in umiramo v bolnici sami. Če ljudje ne poznamo ne rojstva ne smrti, je normalno, da se bojimo tudi življenja.
Ljudje se bojijo tega, kaj je po smrti. Sploh če so bili žleht. Jaz pa sem tak, da mi nagrade ne pomenijo veliko, kazni pa preziram. Zato nisem pristaš nebes in pekla. Bolj verjamem v reinkarnacijo, da se po smrti vrnemo v neki drugi obliki. Tega prehoda me ni strah.
Tudi če bi se to zgodilo jutri: jaz sem svoje doživel. Strah me je morda le, da bi odšel prezgodaj; preden otroci odrastejo, preden bi v rokah držal svojega vnuka. To bi še rad doživel.
Vam je ta življenjska ogroženost od majhnega dajala občutek, da je treba življenje živeti čim bolj polno?
Če se že kot otrok spopadeš s smrtjo, to iz tebe naredi borca. S tako izkušnjo izgubiš strah pred življenjem. Upaš si početi stvari, ki si jih drugi ne. Še danes me pogosto prijatelji sprašujejo, kako sem se upal lotiti tega ali onega. Ker me ni strah smrti, me ni strah ničesar drugega. Še najmanj me je strah tega, kaj si mislijo drugi. Vem, da delam svoj prav in da je ta moj prav utemeljen s tehtnim razmislekom.
Z ženo Petro sta skupaj že skoraj 30 let. Kaj se vam zdi pomembno za uspešen zakon?
V zakon moraš iti s spoštovanjem, to je prva stvar. Druga: to ni ednina, treba se je prilagajati. Včasih je treba opustiti svoja pričakovanja, svoje želje. Včasih je treba tudi potrpeti. Predvsem pa, če imaš nekoga iskreno rad in ga spoštuješ, je to dovolj trden temelj, da lahko premagaš vse težave, ki pridejo.
Ljudje pogosto prehitro obupajo. Sploh pri mlajših to večkrat vidim: ko pride do finančnih težav, se razidejo. Enostavno ne znajo živeti skromno. Življenje, če je v njem ljubezen, je zelo bogato že samo po sebi. Ampak danes se vsi pehajo za gmotnimi dobrinami. Mislim, da je to največji problem tega trenutka. Ljudem več pomeni materialno kot duhovno.
