Nekdanja lezbijka: “Homoseksualnost ni sprejemanje, ampak zapuščenost”

"V srcu je zapisan naravni zakon, ki ga alternativne spolnosti, ki jih spodbuja gibanje LGBT, kršijo. Tehnološki napredek lahko ustvari 'pripomočke', politični 'napredek' pa lahko ponudi nove pravice. Nobeden od njiju ne more spremeniti škodljivosti in praznine neheteroseksualnih odnosov," v enem od svojih člankov piše dr. Amy Hamilton, raziskovalka na Univerzi v Austinu.

Njeni raziskovalni interesi med drugim vključujejo vprašanja, povezana z motnjami spolne usmerjenosti. V mladosti je opustila krščansko vero in se odkrito identificirala kot lezbijka.

Amy Hamilton danes priznava, da je v njenem življenju dolga leta potekal intenziven boj med spolnostjo, moralo in vero. Po njenem mnenju poskusi spreminjanja katoliškega nauka v smeri istospolno usmerjenih mladim odvzemajo možnost spreobrnitve.

Raziskovalka se spominja časa oddaljitve od Boga, ki je bila zanjo zavestna odločitev. Pojasnjuje, da je bil krščanski nauk, ki ga je nekoč zavračala, jasen. "Vendar se je izogibati vesti težko," poudarja. Globoko v sebi je vedela, da je to, kar počne, nemoralno.

"Čeprav etiologija istospolne privlačnosti ni vedno jasna, jo povezujem z neugodnimi izkušnjami iz otroštva," dodaja dr. Hamilton. Sama je bila kot dojenčica ločena od biološke matere. Njeni posvojitelji so bili prijazni in ljubeči, toda Amy je pogrešala svojo biološko mamo. "Pritegnila me je vsaka ženska, ki mi je izkazala skrb ali prijaznost," pojasnjuje.

Ko je bila Amy stara 10 let, jo je njen stric večkrat spolno zlorabil. Dve leti pozneje je začela razvijati privlačnost do istega spola. "Naredila sem vse, kar sem lahko, da bi zakopala te občutke," dodaja.

V srednji šoli je bila zmedena in prizadeta ter imela samomorilne misli. "Rane, ki so se doslej celile, so začele močno krvaveti," se spominja.

Amy se je oblačila kot moški in sanjarila o homoseksualnem razmerju. Ko so njeni vrstniki v šoli izvedeli za njena nagnjenja, je naredila načrt. "Odločila sem se, da bom našla fanta in imela z njim spolni odnos, da dokažem, da to ni res. Ta obup in napačna strategija sta povzročila strašne izkušnje, krivdo in še večjo sramoto," pravi. Njena najstniška spolna aktivnost je v njej vzbudila večjo samomorilnost kot kdaj koli prej.

Pred svojim šestnajstim rojstnim dnem je doživela spreobrnjenje. Želela je slediti Kristusu, kamor koli jo bo vodil. Še nikoli ni bila srečnejša. Čutila je, da jo ima Odrešenik rad in želi spremeniti njeno trenutno življenje. Odločila se je vrniti h krščanskim običajem, a nagnjenja niso povsem izginila.

Na univerzi je po letih boja obupala. Zapustila je Boga in šla naravnost v objem druge ženske. "Življenje sem zgradila okoli svoje lezbične identitete," poudarja. Imela je dekle in se počutila srečno. "Globoko v sebi pa sem vedela, da ravnam nemoralno. Čeprav mi nihče ni razložil naravnega zakona, sem instinktivno vedela, da kršim nekaj temeljnega. Moje telo ni bilo namenjeno spolnim aktivnostim, v katere sem se vpletala, vendar se nisem želela pokesati," se spominja Amy.

Takrat ni vedela, da je povečana pojavnost neugodnih izkušenj v otroštvu, zlasti spolne zlorabe, med istospolno usmerjenimi ljudmi zelo pogosta. To potrjujejo tudi raziskave. Poleg tega so raziskave v zadnjih letih dokončno dokazale, da spolna usmerjenost ni genetsko pogojena, predvsem pa ni dedna lastnost.

Po obdobju upora se je Amy vrnila k moralnemu življenju. Spoznala je tudi svojo biološko mamo, ki jo je sprejela z nekaj tesnobe in distance. Znova se je pojavil konflikt med vero in istospolno identiteto.

Nekega dne je na televiziji slišala zgodbo o ljudeh, ki so se odločili za čisto življenje. Njihova motivacija je bila vera v Boga in želja, da bi se izognili grehu. "V mojo dušo je pritekla svetloba. To lahko storim. Ni nujno, da me definirajo moje spolne želje. Lahko izberem Jezusa," je opisala svoj odziv.

Spominja se, da je svojo spolnost predala Bogu: "Osredotočila sem se na to, da mu sledim. Pri tem nisem nikoli pomislila, da se bodo moja nagnjenja kakorkoli spremenila. Prepričana sem bila, da bom živela sama, v celibatu in da se bom do konca življenja borila s hrepenenjem."

Toda skušnjava je bila stalna in pereča. Kot pojasnjuje Amy, je v tem težkem času pomoč našla v razmišljanju o Jezusovi skušnjavi v puščavi, predvsem pa v Odrešenikovi zavrnitvi, da bi spremenil kamenje v kruh.

V tistem času se je njena nekdanja partnerica poskušala ponovno zbližati z njo. Amy na pismo ni odgovorila. Za pomoč se je obrnila na k duhovniku, ki nanjo ni gledal kot na lezbijko, temveč kot na žensko, ki se bori z grešno navezanostjo in se trudi ostati čista.

"Vizija nespremenljive spolne usmerjenosti, ki bi predstavljala osnovo identitete, je slepa ulica," pravi Amy. Pove, da se je v naslednjem desetletju njena privlačnost do žensk zmanjšala.

"Ko sem dopolnila trideset let, sem celo začela doživljati privlačnost do moških. Nikoli je nisem iskala ali pričakovala: moja usmerjenost se mi je zdela ustaljena in moja kultura me je vodila k prepričanju, da je to lastnost, ki se nikoli ne spremeni. Pozneje sem spoznala, kako zelo je bila pripoved o nespremenljivosti uporabljena v politične namene. Vodilne organizacije za 'pravice homoseksualcev' so uspešno lobirale, da bi zanikale možnost spremembe in oblikovale družbene norme proti spreobrnjenju."

Pri 37 letih se je Amy poročila. "Blagoslovljena sem bila z dvema otrokoma," pravi.

V članku, v katerem opisuje svojo notranjo preobrazbo, svari pred predlogi, da bi krščansko etiko prilagodili propagandi lobija za spol. "Resno sem zaskrbljena zaradi tistih, ki zahtevajo kapitulacijo pred grehom. V imenu "odprtosti" in "vključevanja" premnogi učijo, da je bil krščanski nauk že tisočletja nekako neresničen. Pravzaprav so Božje zapovedi darovi ljubezni. Bog prepoveduje le tisto, kar nam škoduje," pojasnjuje Amy.

Hvaležna je, da je se je skrb za pastoralno spremljanje tistih, ki se borijo s svojo spolnostjo, razširila. Poudarja pa, da vse večja toleranca družbe do istospolnih zvez ne odpravi psihičnih in fizičnih razlik med ljudmi, ki so v moško-ženskih razmerjih ter istospolnih zvezah.

Raziskovalka pojasnjuje, da "kljub agresivnim kampanjam, ki jih vodi LGBT lobi, opuščanje tradicionalnega modela spolnih odnosov ostaja škodljivo" in da "poskus sprejeti neurejene odnose pravzaprav pomeni dojemati ljudi, ki so v takšnih odnosih, kot nesposobne živeti z dostojanstvom, ki jim pripada".

"Tisti, ki želijo spremeniti krščanski nauk, da bi ublažili trpljenje ljudi, ki se identificirajo kot LGBT, se pridružujejo tej posvetni modrosti. Da bi to naredili, nimajo druge izbire, kot da kljubujejo Bogu in poskušajo razgraditi samo resničnost. Na ta način so obsojeni na neuspeh in bodo še poglobili trpljenje, za katerega trdijo, da ga zdravijo," opozarja.

"Katera Cerkev ne odrešuje grešnikov tako, da jih poziva k kesanju na polju najtežjega moralnega boja v kulturi in življenju posameznika: spolne usmerjenosti? Kompromitirana in zavajajoča," sklene.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.