Ana Sova je žena in mama treh otrok, ki že skoraj trideset let živi s sladkorno boleznijo tipa 1. Diagnozo je dobila, ko je bila stara 17 let. Pred časom je enako diagnozo prejela tudi njena takrat devetletna hči Sara, kar je bil sprva za družino velik šok, nato pa so se vsi skupaj kljub bolezni naučili živeti skoraj povsem običajno življenje.
Ana je po izobrazbi prevajalka iz angleškega in nemškega jezika, a ko je zbolela njena Sara, se je v njej prebudila podjetniška žilica. Ustanovila je podjetje in spletno stran 2sweet4me, v sklopu katere oblikuje in izdeluje izdelke, ki diabetikom olajšajo življenje in olepšajo pripomočke, ki jih nujno potrebujejo za zdravo življenje. Tako je na primer oblikovala obliže za senzorje, ki so še posebej všeč otrokom, saj jih krasijo najrazličnejši čudoviti vzorci.
1. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... ker se ob tem počutim lepo, ženstveno. Na zunaj lahko izražam neko notranje počutje, kar tudi drugi začutijo.
2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Zaradi čudeža življenja, da je v devetih mesecih v tebi zrasel človek. Ker lahko vso ljubezen, ki jo nosiš v sebi, preliješ na nekoga. Ker te lepote (in težave) materinstva spreminjajo v boljšo osebo.
Ob tem moram poudariti, da ni vse bleščeče, tudi sama sem doživela poporodno depresijo. Ampak ko gledam nazaj, me je tudi to pripeljalo do bolj poglobljenega dela na sebi in do spoznavanja delov sebe, ki sicer ne bi prišli na dan.
3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Poleg molitve me najbolj napolni pogovor z nekom (ali pričevanje nekoga), ki se trudi živeti Jezusov nauk. Ki gleda na svet skozi oči ljubezni, sprejemanja, razumevanja in odpuščanja. Do drugih in do sebe.
4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Imam srečo, da me nekako "vleče k njemu". Imam željo, da mu veliko stvari povem, da z njim stvari "premeljem", rada se tudi kregam z njim. Sem človek odnosov in stika. Seveda se tudi midva soočava s pomanjkanjem časa drug za drugega, ampak se trudiva črpati iz časa, ko še nisva imela otrok in sva šla pogosto skupaj na sprehod.
Načrtovani zmenki nama ne gredo dobro od rok, jaz imam veliko raje en ali dva trenutka stika v dnevu (objem ali pogled, ko res začutiš, da je drugemu mar zate), hiter sprehod ali pa pol urice pogovora, ko so najini trije otroci ravno zaposleni s svojimi obveznostmi – kar je še vedno redko.
5. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Težko je reči, da ob tej izkušnji čutim hvaležnost, sem pa hvaležna za to, kar mi je podarila in kako je spremenila mene in najin odnos z možem, pa tudi z Bogom, namreč po poroki sva skoraj pet let čakala na rojstvo otroka. Imela sem več spontanih splavov.
Takrat sva veliko molila, veliko romala na različne kraje in se učila zaupanja, potrpežljivosti, vere. Molila sva tudi za milost, da bi lahko otroke posvojila, če ne bi mogla imeti svojih. Tudi drugi so molili za naju in vedno povem, da so najini trije otroci izmoljeni.
6. Že vrsto let vas spremlja sladkorna bolezen tipa 1. Kako gledate nanjo? Vam je bolj sovražnica ali ste jo po vseh teh letih sprejeli kot sopotnico in prijateljico?
Sladkorno bolezen tipa 1 imam od 17. leta. Ko sem prejela diagnozo, sem bila v tretjem letniku srednje šole, ko so me zanimale druge stvari, naslednje leto me je čakala matura, zato se mi zdi, da takrat ni bil fokus na bolezni in sem jo lažje "mimogrede" sprejela.
To je pomenilo, da sem včasih dobro skrbela zase, včasih pa mi je šla na živce, ker sem imela zaradi nje dodatne skrbi. Ko zboliš, daš čez tudi vse faze, ena od njih je zagotovo jeza in vidiš bolezen kot sovražnico. Vendar se mi zdi, da sem jo zelo kmalu sprejela kot življenjsko sopotnico in nisem veliko časa preživela v razmišljanju, zakaj sem ravno jaz zbolela in kako bi bilo živeti brez te bolezni.
7. Diagnozo sladkorne bolezni je pri devetih letih prejela tudi vaša hči. Na kakšen način se je sama soočila s tem in kako ste ji pri tem pomagali? Imate kak nasvet za starše, katerih otrok je dobil enako diagnozo?
Ko je zbolela tudi Sara, smo bili vsi v šoku, saj sladkorna bolezen tipa 1 ni dedna. Prvo leto je bilo za vse težko, tudi za Saro. V tistem obdobju sem jo veliko poslušala, jo razumela in ji skušala biti v oporo. Potem pa smo to sprejeli, postalo je del nas in našega življenja in je zdaj veliko lažje. Nekako se navadiš na nenehno dodatno skrb.
To je tudi moj nasvet za starše, vzameš vsak dan posebej, kakšen dan bo izjemno težak in naporen, spet drugi bo šel gladko kot po maslu. In si rečeš: "Dovolj je dnevu lastna teža," in greš naprej.
Meni je pri sprejemanju Sarine diagnoze izjemno pomagala misel, da ti Bog nikoli ne bo naložil več, kakor zmoreš nositi. Moj mož pa tudi pogosto poudari: "Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč."
8. Kaj se vam zdi pomembno sporočiti tistim, ki nimajo sladkorne bolezni?
Tisti, ki imamo tip 1, smo predvsem občutljivi na to, ker našo bolezen zamešajo s tipom 2. Sladkorna bolezen tipa 1 ni posledica nezdravega sloga življenja, ampak je neozdravljiva avtoimunska bolezen, kjer telo uniči celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Inzulin pa je nujen za telo, saj prenaša hrano (glukozo) v celice.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Hvaležnost za vse, kar prejemam od Boga. In zaupanje. Sliši se klišejsko, ampak dejansko se poskušam spomniti, da za vsakim dežjem posije sonce in da je stanje ali počutje samo začasno.
10. Biti ženska je lepo, ker …
... imamo v sebi neko mehkobo, milino in toplino, ki jo lahko delimo z drugimi, in je zato svet lepši.
Ženska ženski
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
