Prijateljica mi je pred kratkim pripovedovala o članku, ki je opozarjal na zaskrbljujoče nagnjenje med številnimi mladimi odraslimi našega časa: izogibajo se krajev, kot so recimo mesnice, ribarnice in stojnice z domačimi pridelki. Pa ne zato, ker ne bi marali svežih pridelkov, temveč zato, ker se jim je neprijetno pogovarjati s prodajalci – tako kot neradi govorijo po telefonu.
V članku je pojasnjeno, da se pogosto bojijo postavljati vprašanja, ker jih je strah, da bi razkrili svoje neznanje. Mnogi ne vedo, kako vprašati za določen kos mesa, kako ločiti eno vrsto ribe od druge, ali kako v preprostem in neposrednem pogovoru prositi za tisto, kar potrebujejo. Zato raje zavijejo na oddelek z zamrznjeno hrano v najbližji trgovini z živili, kjer jim anonimnost predpakiranih obrokov zagotavlja (lažen) občutek varnosti.
Generacijska vrzel
To je bilo presenetljivo spoznanje. Ne gre le za hrano, temveč za širšo vrzel v spretnostih in praktičnem znanju, ki jo opažamo pri mlajših generacijah. Prišli smo do točke, ko se preprosti, vsakdanji odnosi, ki so se nekoč zdeli nekaj povsem običajnega in naravnega, počasi izgubljajo. Kot starši, vzgojitelji in člani skupnosti moramo premisliti, kaj pomeni resnično izobraževati naše otroke.
Pomen osnovnih spretnosti je neprecenljiv. Spretnosti sporazumevanja, sodelovanja in praktičnih opravil, kot so nakupovanje, kuhanje in vzdrževanje doma, niso potrebne le za vsakdanje preživetje – so del človekovega dostojanstva.
Poklici, pa naj gre za mizarstvo, kuhanje, kmetovanje ali katerokoli drugo praktično delo, so temeljnega pomena za blaginjo naše družbe. To so veščine, ki nam omogočajo, da živimo v sožitju z okoljem, se hranimo in gradimo odnose z ljudmi okoli nas.
Vrednost dela in spretnosti
Katoliška vera že dolgo razume vrednost, ki je neločljivo povezana z delom in obrtjo. V evangelijih beremo, da sta Jožef in Jezus delala kot tesarja, apostoli pa kot ribiči. V delu naših rok, v ustvarjanju dobrin, v trudu dobro opravljenega dela je nekaj svetega.
V trgovini ne gre le za zaslužek, temveč za služenje drugim, za opravljanje poštenega dela, ki podpira skupnost. Mesar, kmet, pek ali učitelj – vsak na globok način prispeva k skupnemu dobremu.
V današnjem hitrem svetu se za opredelitev uspeha pogosto oziramo po univerzah ali uglednih poklicih. Toda ne smemo podcenjevati učenja drugih spretnosti in veščin, ki se prenašajo prek družin in skupnosti.
Oče, ki sina uči, kako nabrusiti nož, ali mati, ki hčerki pokaže, kako posaditi drevo, ne prenašata le praktičnega znanja; prenašata način življenja, ki spodbuja neodvisnost, samozavest in razumevanje, da je delo nekaj dobrega. Ta znanja in spretnosti so temelj uspešne in odporne družbe.
Starši smo prvi vzgojitelji svojih otrok. Vzeti si moramo čas, da jih naučimo ne le abstraktnih lekcij iz zgodovine, znanosti in književnosti, temveč tudi konkretnih naukov o življenju z namenom. S temi drobnimi dejanji usmerjanja (ko otrokom pomagamo pri orientaciji v svetu živilskih tržnic in sporazumevanju s trgovci ali jih učimo opravljati osnovne naloge) postavljamo temelje za močno in samozadostno prihodnost. Ne pozabimo, kako pomembno je učenje veščin, ki vnašajo dostojanstvo v vsakdanje življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
