Dolga leta je bilo njegovo gorivo ustrahovanje, v zaporu je našel nov smisel življenja

Daniel Zaccaro je 31-letni Italijan z osupljivo življenjsko zgodbo, predstavljeno v knjigi Bil sem buli (Andrea Franzoso, založba Družina, 2024). Odraščal je v slabo razviti soseski v predmestju Milana, v družini, kjer so bili vsakodnevna stalnica prepiri in napeto vzdušje.

Mama Rita je opravljala različna priložnostna dela, oče Lorenzo pa se je po propadlem poslu ukvarjal s preprodajo avtomobilov. Starša sta si bila karakterno popolno nasprotje: mama je bila čustvena in polna zagona, oče pa mračen, brezbrižen in zaprt vase. Navzven je dajal prijazen vtis, v družini pa je imel popoln nadzor. Ženo je pogosto žalil, kletvice, žaljivke, klofute, brce in udarci so se dogajali tudi pred očmi otrok.

Daniel, ki je bil sprva vesel otrok z nalezljivim nasmehom in mu je v šoli dobro šlo, je v disfunkcionalni družini v sebi vse bolj kopičil jezo in bes. Hrepenel je po očetovi potrditvi, namesto tega pa je bil pogosto deležen njegovih ostrih besed. Ob prepirih staršev je otrpnil in postal ravnodušen do dogajanja. Nekega dne se je oče spravil nad Danielovo starejšo sestro Lucio in jo tako poškodoval, da je potrebovala zdravniško pomoč. Mama ga je ob tem prijavila na policijo in zahtevala ločitev. Z otrokoma je nato zaživela bolj umirjeno.

Kot nadarjen nogometaš je pri desetih letih zaigral v dresu italijanskega kluba Inter. Do njega so gojili visoka pričakovanja in ni jih hotel razočarati. Medtem ko je na treningih blestel, pa se mu je na tekmah dostikrat zgodilo, da ga je ohromila prisotnost občinstva. Ko je na neki pomembni tekmi zgrešil odločilni strel, so se razblinile njegove sanje o uspešni nogometni karieri. Še posebej so ga bolele očetove neizprosne besede, da je ničla in v življenju ne bo dosegel nič dobrega.

Čeprav je treniral še naprej, mu nogomet ni več prinašal veselja in strasti. Mladenič je veliko časa preživljal na blokovskih dvoriščih in tam našel tudi družbo. Prirejali so nogometne tekme in raziskovali okolico.

V višjih razredih osnovne šole se je zgodila opaznejša sprememba v njegovem obnašanju. Mama odraščajočemu sinu, ki je imel pogoste izbruhe, ni bila več kos, zato je pri njem pogosto zahtevala posredovanje bivšega moža.

Daniel je postal nasilnež in vzbujal strah in trepet med vrstniki. Bil je poln jeze in napadalnosti, prepričan, da si lahko pridobi spoštovanje z ustrahovanjem. Iz dolgčasa se je med poukom večkrat zamotil z vragolijami, ki so jim večkrat sledile izključitve. Te niso imele veliko učinka, zato so mu učitelji prepovedali udejstvovanje na športnih tekmovanjih, kar ga je zelo prizadelo.

Mami je vedno pogosteje lagal in cele popoldneve preživljal v družbi prijateljev. S prijateljem Maximom sta najprej za zabavo začela krasti kolesa. Z drugimi fanti so delali nemir na vlakih, izzivali, žalili in ustrahovali druge. Pozneje začeli preprodajati nakradeno robo in ropati vrstnike. Kljub slabemu obnašanju mu je uspelo, da je dokončal šolo in z odliko opravil zaključni izpit.

Srednjo šolo mu je izbral oče. Tam se je začel družiti s fanti, ki so že večkrat ponavljali razred. Svoj ugled v družbi je pridobival z materialnimi stvarmi. Pri pouku je imel nihajoče ocene, neupravičeno je izostajal od pouka, njegovo vedenje pa je bilo porazno. Prijatelj ga je seznanil z novo glasbeno zvrstjo, repom, ki je v polnosti opisoval njegovo počutje in čustveno stanje. Novembra 2007 je dobil prvo ovadbo zaradi napada vrstnika na vlaku in ropa.

Daniel je bil priljubljen med dekleti. Nihal je med željo, da bi imel punco, in strahom, da bi se čutil vezanega na nekoga. Kmalu je začel hoditi z Mariko. Mama zveze zaradi njenih razmer ni odobravala, zato sta se dobivala na skrivaj. Do dekleta je bil dostikrat brezčuten, a sta se vsakič pobotala. V nekem obdobju je imel dve razmerji hkrati in prizadel obe dekleti.

Med prijatelji se je posebej povezal z Maximom. Želela sta izstopati, biti prepoznana in se uveljaviti. Začela sta s skupnimi krajami, nato pa nekega dne načrtovala rop banke. Oborožila sta se z vsemi informacijami nekdanjega kriminalca, nato pa novembra 2009 izvedla rop. Razdelila sta si denar in ga porabila za nakup oblačil, s katerimi sta si želela kupiti ugled. Daniela je zelo pekla vest, hkrati pa se je dobro počutil, ker si je lahko vse privoščil. V prvih dneh se mu je zdelo, da ne bo denarja nikoli zmanjkalo. V manj kot dveh tednih sta potrošila ves denar in izvedla še več ropov. Počutila sta se pomembna. Drugi fantje so kmalu so začeli posnemati njune rope in prosili so za nasvete. Časopisi, radio in lokalne televizije so poročali o vzniku ropov.

Policisti so slej ko prej oba prepoznali. Najprej so aretirali Maxima in Daniel je živel v nenehnem strahu, kdaj bo na vrsti. Začel je raziskovati, kakšen je zapor za mladoletnike Beccaria. 2. marca 2010 je bil aretiran, njegova mama pa je doživela velik šok. Daniel je bil ob vstopu v zapor uvrščen na dober položaj na kriminalni lestvici, kar mu je v prihodnjih mesecih zelo pomagalo.

Kmalu po njegovem prihodu je fante v zaporu obiskal kaplan, ki so se ga vsi zelo veselili, le Daniel je ostal ravnodušen. Toda nasmeh tega človeka ga je razorožil in v trenutku je začutil mir, ki ga sploh ni pričakoval, ter neverjetno pozitivno energijo. Čutil je, da ga ne obsoja, temveč da ga ima preprosto rad.

V zaporu je spletel nekaj dobrih odnosov z zaposlenimi in tudi z drugimi mladeniči. Za Daniela so bili meseci v zaporu Beccaria zapolnjeni s številnimi dejavnostmi, kot so bili pogovori z delavci, interna šola, delavnice, šport. S sestro in mamo so imeli vse bolj odkrit odnos, medtem ko ga oče ni obiskal.

Predvsem se rad spominja obdobja, ki ga je preživel v komuni dona Claudia v Kayrosu. Skupnost je temeljila na odprtosti in zaupanju. Daniela se je bolj kot vse drugo dotaknil odnos dona Claudia: ni imel predsodkov, vse stvari je počel z veliko spontanostjo in potrpežljivostjo.

Daniela so zaradi večkratnega uporništva in konfliktov s sojetniki v času prestajanja kazni še večkrat premestili. V zaporu je veliko bral, razžirala pa ga je velika osamljenost. Večkrat je sklenil, da se bo poboljšal, a mu je spodletelo. V nekem obdobju je bil že tako razočaran nad vsem, da je izgubil vsako upanje v prihodnost. Njegov edini cilj je bil, da odsluži kazen in odide iz zapora.

Večina, ki je imela stik z njim, se je takrat strinjala, da je fant velik problem in nepoboljšljiv. Po nekem pretepu so mu dodelili novo funkcijo: pomoč vzdrževalcu zaporov, za katero je dobil plačilo. Na ta način je Daniel znova pridobil zaupanje. Ni več čutil potrebe, da bi delal zmedo, ni mu bilo več dolgčas. Njegovi dnevi so končno imeli neko smer, nek cilj. Spet se je počutil priljubljenega in cenjenega. Postopoma je napredoval in kljuboval notranjim glasovom.

V zaporu se je veliko časa posvečal športu in na neki nogometni tekmi zapornikov srečal dona Claudia. Ta se je spet zavzel zanj, da je prišel k njemu v komuno. Začel je spoznavati drugačen način življenja: odnosi so temeljili na medsebojnem spoštovanju, ne pa na zatiranju. Ni se bilo treba prerivati, da bi na silo našel svoje mesto. Kadar je kdo storil napako, to ni bilo nič hudega: tudi napake so postale priložnost za razmislek in rast. Spoznal je, da je zapravil dolga leta svojega življenja, ko se je gnal samo za videzom in za minljivimi stvarmi, ki mu niso prinesle veselja.

Avgusta 2014 je zapustil komuno. Toda ker ni imel oprijemljivih načrtov za prihodnost in ni bil uspešen pri iskanje službe, se je kmalu spet prepustil zabavam in popivanju. Razmišljal je celo, da bi znova začel z ropi. Po nekem incidentu na cesti je bil spet poslan v zapor. Zavedal se je, da je spet razočaral vse, ki mu nekaj pomenijo. Mučile so ga negativne misli, počutil se je zapuščenega.

Edino olajšanje je našel v knjigah. Ob tej priliki mu je don Claudio podaril svojo knjigo, kar je bil za Daniela žarek upanja, da ni pozabil nanj. Spet je dobil voljo do življenja in se vpisal k številnim aktivnostim znotraj zapora. Sprejel je odločitev, da dokonča šolanje. Spet je končal v komuni in tega obdobja se spominja kot enega najlepših. Dobil je več odgovornosti znotraj skupnosti in s fanti spletel pristne vezi.

Uspešno je maturiral in se vpisal na dodiplomski študij pedagoške smeri. V študiju je zelo užival. Obdobje pisanja diplomske naloge je sovpadalo s pomembno prelomnico v Danielovem življenju: nastopil je čas, da zapusti komuno in se vrne domov. Opogumljale so ga besede vzgojitelja: "Zapomni si, da scenarij tvojega življenja ni vnaprej napisan: do zadnjega trenutka se lahko odločiš, da spremeniš konec."

Sam sebi je dokazal, da lahko z zavzetostjo in močno voljo premaga vsako oviro. 12. februarja 2020 je diplomiral z odliko. Še danes je hvaležen vsem, ki tudi v njegovih najhujših letih niso izgubili upanja vanj. Danes je vzgojitelj odraščajočih fantov v komuni dona Claudia, kjer je pred leti tudi sam na novo spoznal smisel življenja.

Danielovo pričevanje v italijanščini: