Izlet do ene najbolje ohranjenih prazgodovinskih naselbin pri nas

V Izoli in njeni okolici se skriva mnogo zanimivih točk, ki vabijo k raziskovanju – obalne poti, marina, park pri svetilniku in zgodovinsko pomembne lokacije.

Na voljo pa so tudi poti, ki vodijo v izolsko zaledje – za nas eden bolj atraktivnih je vzpon na Kaštelir (domačini ga imenujejo Kašler). Pot je lahkotna in ponuja pravo pustolovščino, saj vodi do ene najstarejših in najbolje ohranjenih prazgodovinskih naselbin na slovenskem ozemlju. Idealna je za vse, ki radi raziskujejo, spoznavajo naravo in prebirajo zanimive zgodbe o preteklosti.

V Kortah parkiramo v okolici avtobusne postaje, nato pa se peš odpravimo proti vaški šoli. Približno 15 minut vodi v rahel klanec, proti koncu pa je postaja zaradi suhih zidov tudi bolj zanimiva. Pot je urejena in označena.

Jeseni, ko narava ponuja svoje plodove, se večkrat ozrimo okoli sebe, da opazimo kaj nevsakdanjega. Tudi tukaj. Neznani plodovi na cesti nas mikajo, a se vseeno prej pozanimajmo, kaj držimo v rokah. Nos in jezik sta že ugotovila, da gre za nekaj slastnega, a preverimo še na mobilnem telefonu. Ta dokončno ponudi odgovor – žižola. Po obliki spominja na plodove oljke, po okusu pa na dateljne. In ker je ravno prav zrela, se takoj malce posladkamo.

Ob vzponu na 271 metrov visok cilj v novembru lovimo še zadnje tople sončne žarke. Ta del poti je kot nalašč za otroke, saj jim daje občutek, da hodijo skozi skrivnostno pravljično deželo. Narava tukaj resnično očara z igro svetlobe, sence in barv. Po približno pol ure hoje se pot začne obračati proti vrhu in vodi po starodavnem terenu, kjer opazimo kamnite ostanke.

Tukaj se začne resnično potovanje v preteklost, saj je Kaštelir starodavna naselbina, kjer so ljudje nekoč živeli v kamnitih hiškah in obzidjih. Otrokom razložimo, da so starodavna plemena gradila takšna naselja za zaščito pred sovražniki.

Na spletni strani kastelir.eu preberemo, da je Kaštelir predstavljal osrednje, t. i. glavno mesto širšega teritorija. Vizualno je povezan z manjšimi gradišči, ki so služila tudi kot obrambne postojanke med morjem in notranjostjo. Naselbina, v kateri so ljudje živeli vsaj od poznega neolitika do rimske dobe (okoli 5.000 let), je razdeljena na t. i. glavno mesto ali akropolo in spodnje mesto. Na enem delu je omejena s kamnitim obrambnim nasipom.

Na enak način je na drugem koncu zaščitena akropola z obzidjem, kar je vidno kot kamnit nasip. Na ostalih delih je naselbino varovalo strmo pobočje. Na akropoli so živeli pomembni člani tedanje skupnosti, ki so opravljali tako posvetne kot tudi kultne dejavnosti. Pred vhodom v akropolo so bile običajno postavljene kovaške delavnice.

V spodnjem mestu so praviloma stale bolj preproste hiše s temelji iz suhozida, zgoraj pa so bile grajene iz prepleta, ometanega z glino. Pod akropolo so bili prostori za živali in verjetno tudi obdelovalne površine. Številni naravni izviri znotraj naselbine in v okolici ter rodovitna zemlja so omogočali, da je bila naselbina skozi tisočletja samooskrbna.

Nekdanje domovanje naših prednikov je danes čudovit arheološki park, kjer je kulturna dediščina neločljivo povezana z naravo. Otroci lahko z nekaj domišljije doživijo, kako so ljudje v prazgodovini tukaj živeli, lovili in se zavarovali pred vremenskimi nevšečnostmi ter napadalci.

Na vrhu se razprostre velika jasa, kjer je urejena učilnica s klopmi, amfiteater na prostem in velik fotografski okvir, ki omogoča unikatne foto spomine s prekrasnim pogledom na Piranski zaliv. Razgled na Sečoveljske soline je dih jemajoč. Tukaj si odpočijemo.

Vrnitev po isti poti je prav tako zanimiva, saj se zagotovo ustavimo še kje, kjer se ob vzponu nismo. Preden se usedemo v avto in se vrnemo proti domu, si našo pozornost zasluži tudi vasica Korte, ki navduši s svojo domačnostjo.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.