30 let Radia Ognjišče: srčna ekipa, ki za vas tudi zaigra, zapoje in zapleše

S tradicionalnim gala koncertom v Cankarjevem domu je Radio Ognjišče proslavil 30-letnico svojega delovanja. "Uradni" rojstni dan imajo sicer 28. novembra. Nešteto oddaj, intervjujev, gostov je pustilo globoko sled. Povezanost pomlajene in tudi hudomušne ekipe je vidna že navzven, o mnogih trdnih, srčnih vidnih in nevidnih vezeh s poslušalci pa je spregovoril odgovorni urednik Tadej Sadar, ki je z radiem, tudi prej v vlogi tehnika in urednika za resno in sakralno glasbo, prehodil prav vso pot, od prvega dne do danes.  

Na katerih pet stvari najprej pomislite ob omembi 30-letnice Radia Ognjišče?
Sodelavci, preteklost, prihodnost, slovenstvo, Bog.

Ste si ob začetku delovanja predstavljali, v kaj lahko zraste radio, pri katerem ste vse od njegovih začetkov?
Da, sem si. O tem smo se pogovarjali s takratnim urednikom, zdaj direktorjem Francijem Trstenjakom. To je bilo čutiti v zraku. Mi, ki smo prihajali na radio, smo imeli občutek, da smo del – ne želim, da bi zvenelo bahavo –, nečesa velikega. Nečesa, kar bo trajalo, kar bo pustilo vtis v družbi in cerkveni skupnosti.

Na kaj ste v tem obdobju najbolj ponosni?
Na sodelavce! Nekateri od nas so imeli nekaj malega izkušenj z radiem. Nihče pa zares. V 30 letih smo se naučili marsičesa in v nekaterih zadevah se zdaj drugi učijo od nas. Radio se v teh, medijsko turbulentnih časih, spreminja. Potrebuje nek drugačen dotik. To smo spontano gradili ves čas. Da nekaj očitno delamo prav, nam povedo pohvale ''od zunaj''. "Takšnega intervjuja pa nisem vajen," večkrat slišimo, pa tudi, da se naši voditelji in novinarji zelo dobro pripravijo in da je tega drugje vse manj.

Lepo. Koga konkretno imate v mislih?
To slišimo od gostov, ki jih sicer srečamo v različnih medijih. Zelo velikokrat nas ti gostje, po objavi pogovora, pokličejo in presenečeni ugotavljajo, koliko znancev jih je slišalo prav pri nas.

Omenili ste poseben radijski dotik v današnjem času. Kako se ga lotevate?Dovolite, da grem malo nazaj. Čeprav večkrat pogrešam nekoliko bolj sistematičen pristop, pa nas instinkt pravzaprav nikoli ni razočaral. Tako smo že pred mnogimi leti začeli na spletu objavljati radijski arhiv. To se je kasneje oblikovalo v poslovenjeno besedo podkast. Naš nabor podkastov (radijskih oddaj, pogovorov, op. a.) je med najbogatejšimi v Sloveniji. Pred nekaj leti je to pri nas postalo pravi bum. To je ena od smeri, v katero se bo moral razvijati vsak medij. 
 
Druga stvar. Zaradi tehnologije umetne inteligence in t. i. pametnih zvočnikov, ljudje čez 10 let, ugibam, ne bodo več ločili med tem, ali poslušajo radio v živo ali televizijski, radijski ali kak drug podkast. Ti časi šele prihajajo, v tujini pa je to že zelo aktualno. Na to smo kar dobro pripravljeni.

Pomemben vidik Radia Ognjišče pa je, da je vera organsko prisotna. Tako pri sodelavcih kot v programu in našem delu. Vsak ponedeljek se srečujemo pri sveti maši, vsak dan pa dvakrat ob molitvi angelovega češčenja. Ob 12. uri molimo tudi za prijatelje RO oziroma za vse, ki pošljejo namen. To doživlja velik odmev, še posebej prek bolniških duhovnikov, ki potrjujejo, koliko ljudem ta molitev veliko pomeni. Vsak dan nekaj sodelavcev tudi moli rožni venec za vse, ki nas RO povezuje. In zdaj sva pri naslednjem vprašanju, ki ga še niste zastavili …

… pa ga dajte vi!
Kako je s skupnostjo? Delno je nastala spontano, delno pa z idejo očeta Franca Boleta, idejnega in organizacijskega ustanovitelja RO. Gre za zamisel prijateljev RO, ki jih že od začetka ne razumemo zgolj kot nekoga, ki nas finančno podpira. Za to smo jim seveda neizmerno hvaležni. Jemljemo jih kot našo razširjeno družino. To čutimo vsi. Ne molimo s poslušalci, ampak s prijatelji. To je eden bistvenih stebrov, ki je v jedru krščanstva. Da smo sestre in bratje, skupnost. To poskušamo živeti že znotraj, kot sodelavci, in tudi navzven. Kot vsaka družina imamo boljše in slabše dni, ampak omenjena povezanost nas podpira in nosi skozi čas.

V zadnjem času ste precej pomladili ekipo, dejavni ste na različnih platformah, tudi z dinamičnimi in zabavnimi videovsebinami.
Sodelavci na radiu so garači, večinoma jih lahko ocenim tako. Zato je težko dodajati dodatne obveznosti. Karkoli se rodi spontano, je super. Izvoli, naredi, hvala. Je pa tako: ko pride ideja za novo rubriko, oddajo, rečem, naj mi ta oseba pripravi naslove, teme, kaj bo ustvarjala v enem letu. Potem se pogovarjava naprej.

Pri nas veliko stvari izhaja iz omenjenega temelja skupnosti. Sveti Duh veje po naših prostorih kar mimogrede, ne da bi se zavedali njegove prisotnosti. Veliko molitve in maše sem omenil že prej. Če prijatelja neprestano kličeš, se oglasi, prej ali slej. Ideja pride. Jaz temu pravim: Sveti Duh se je pripeljal mimo. Te stvari vidiš šele, ko gledaš nazaj. Radio Ognjišče je eden redkih medijskih projektov od osamosvojitve naprej, ki je preživel in je v dobri kondiciji. To nam povedo drugi. To je lepo videti!

Pri dobri kondiciji imate v mislih tako odnose kot vsebine in gmotni vidik? Prijatelje Radia Ognjišče, oglase in druge vire.
Kar zadeva finance, je šlo vedno nekako skozi. Bila so tudi težka leta, ampak … Vseskozi smo bili druga liga – zaradi politike, cerkvenosti smo bili na stranskem tiru. Finančno smo bili vedno prisiljeni delati s tistim, kar smo imeli. Imeli smo malo, a vselej dovolj. Tudi v tem vidim roko Boga. Naučili smo se iz majhnega delati največ, kar se je dalo. V tem smislu smo se utrdili. Vedno smo na primer kupovali rabljeno računalniško opremo. Uporabljali smo jo, dokler je nismo do konca iztrošili.

Če se vrneva še malo k odnosu do poslušalcev. Delate ogromno dodatnih projektov, kot so radijske počitnice in romanja, kolesarjenja, obiski domov za ostarele in podobno. Kako vam ob rednem ustvarjanju programa to uspeva?
Med udeleženci počitnic je zelo veliko povratnikov. Večina med njimi je prijateljev RO. Nekaj je pa tudi novih, ki so slišali dober glas. Odzivi govorijo predvsem o tem, kako dobro so se počutili, manj o tem, kje smo bili. Ni pomembno, kam greš, važno je, s kom greš. Nekaj let imamo tudi v Sloveniji mini počitnice, ki so postale pravi hit.

Kaj pa obiski domov ostarelih?
Tukaj nam veliko pomagajo novi mediji. Objaviti video s plesom ali obiskom starostnika je dragoceno. Tega z opisom vzdušja ne moreš nadomestiti. Obiščemo koga od prijateljev, ki je zelo dolgo z nami, mu voščimo za rojstni dan. Ali pridemo v dom za ostarele, zaigramo, zapojemo pesem, dve, tudi zaplešemo. Razveselimo nekoga. To je tudi naš smisel. Problem radijskega dela je, da nikoli ne veš, kakšen je odziv poslušalcev. Na ta način, ko prideš k njemu, ga vidiš. Napojiš se z njegovim odzivom. To te nese tudi naprej. Tvoje delo dobi smisel. Ko nekam prideš in ljudje znajo vso ekipo našteti po imenu, rečeš: vau, ti so pa res naši. Tako beseda prijatelj res zaživi.

Kakšna je približna starostna struktura poslušalcev? Kakšne so številke poslušanosti?
Ko razmišljam o prihodnosti RO, je treba določene stvari sprejeti kot dejstvo. Mladi so danes večinoma na telefonih, zato je treba najti način, kako prideš do njih tam. To ne pomeni, da se z mladimi ne ukvarjamo. Vse bolj smo prisotni v Stični, kjer je najbolj "naša" mlada publika. Že več kot 20 let pripravljamo festival Ritem srca. Tudi na spletu in omrežjih smo dejavno prisotni.

Starostne skupine vseh radiev niso enakomerno razporejene. To pa ne pomeni, da nas mladi ne poslušajo. Gotovo do neke mere drži, da RO poslušajo starejši. Veliko pa dobimo tudi drugačnih odzivov. Tudi med prijatelje RO se vpišejo mladi, celo najstniki. Njihovi razlogi so zanimivi, globoki. Slovenija ni samo Ljubljana in Radio Ognjišče niso le starejši. Po meritvah imamo na teden okrog 75 tisoč poslušalcev. V nekem obdobju je ta številka narasla na 100 tisoč, čeprav nismo ničesar spreminjali v programu, in v nekaj mesecih spet padla na prejšnjo raven. Pojasnil, zakaj se je to zgodilo, nismo dobili. Mislimo pa si svoje, ampak to nas ne določa.