Ko sem vstopila, me je obkrožilo živahno dogajanje in znašla sem se v vrtincu pogovorov. "Zunaj je mraz, potreboval boš bundico," je nagovarjal ženski glas. "Ne!" se je odzval kljubovalni malček. "Tvoja poteza, previdno," so sem in tja šumeli različni glasovi najstnikov, ki so razpravljali o strategiji igre. Na štedilniku se je nekaj kuhalo in stanovalci so se gibali po več prostorih v hiši. Hkrati sem se počutila izjemno dobrodošlo in nekako neznatno.
Celotna izkušnja je bila velikansko olajšanje – v hvaležnosti me je preplavila ljubezen, prepustila sem se vrvežu in preobilju čutnih zaznav. Ob izkušnji običajnega kaosa vsakdanjega življenja, ki ga doživljajo tudi drugi ljudje, sem se v trenutku počutila bolj prištevno in prizemljeno. Zelo sem hvaležna za takšne trenutke, ko me kakšna družina povabi v svoj dom.
Naj malce pojasnim okoliščine: kmalu bom imela tri otroke, mlajše od treh let. Imam tudi skoraj štiriletnika in sedemletnika. Moji otroci niso tihi in njihov jezik ljubezni je nenehno ruvanje.
Težave z deljenjem
Moje življenje je v določenih trenutkih nekoliko noro in ta kaos nerada delim z drugimi ljudmi. Zato tega ne počnem prav pogosto. Ljudi ne vabim k sebi, kot bi si želela, ali pa kot se mi zdi, da bi morala. Izogibam se določenim dejavnostim ali dogodkom, ker se jih težko udeležim (pripenjanje in odpenjanje varnostnih pasov, prerekanje in pomirjanje, skladovnice stvari za vsakega otroka – vse to zahteva čas in energijo!). Toda kadar sem pripravljena, da svoje življenje delim z drugimi, nam to vsem pomaga rasti, in vedno obžalujem, da tega ne počnem pogosteje.
Dobri sadovi, ki jih obrodi deljenje življenja z drugimi, pa ne pomenijo, da je to preprosto opravilo. Dodatna poraba energije, ki je potrebna za zabavo ali načrtovanje nečesa, ali pa samo za to, da se dogodka sploh udeležimo, lahko terja svoj davek.
Pogosto se zdi, da obisk prijateljev ali skupni izlet več družin ne prinaša pretiranega zadovoljstva ali koristi. Včasih se sprašujem, ali je edina pozitivna stvar, ki jo naši gostje dobijo po skupnem kosilu z mojo družino, neskončna hvaležnost za lastno življenje (in tišino v njem!).
Toda veste, kaj? Četudi je to resnično edina dobra stvar, ki se je rodila iz mojega poskusa, da z gostoljubjem izkažem svojo ljubezen do prijateljev, sploh ni zanemarljiva!
Odprimo svoje domove (in srca) drugim
Vse moje negotovosti glede tega, kako je videti naša hiša, kako se vedejo moji otroci in kakšno hrano ponudim, so le ovire, ki jih svojemu ponosu pustim postaviti na pot ljubezni. Poleg tega se opomnim, da je potrebno le povabilo. Nikomur ga ni treba sprejeti, če tega ne želi. Zavedam se, da nima vsakdo četice majhnih otrok, zaradi katerih je človek v določenem obdobju težko gostoljuben. Toda četudi v družini ni majhnih otrok, nam pogosto nekaj preprečuje, da bi svoje domove ali srca odprli drugim ljudem.
Kaj pa vi mislite o tem?
Iz hiše sem stopila v vrtinec sončnih žarkov in listja, pogovori o strategiji igre in malčkovo kljubovanje topli bundici so se za mano počasi polegli v nežno mrmranje. Tišino jesenskega zraka pred hišo so zapolnili kriki mojega malčka, ko sem ga začela pripenjati v avtomobilski sedež, preden smo se odpravili proti domu.
Kljub temu je bilo vse v redu. Bila sem mirna, saj sem vedela, da bo tudi to slej ko prej minilo. Dvakrat se bom obrnila, pa bo moj malček s svojimi prijatelji že razpravljal o zapletenih strategijah družabnih iger. Odpravila sem se v svetlobo, ki je počasi ugašala, pripravljena, da se soočim z večerom – zahvaljujoč trenutku, ko sem bila lahko del življenje nekoga drugega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
