Janez Kvaternik prihaja iz župnije Stari trg pri Ložu, kjer se je rodil v verni in delovni kmečki družini kot drugi od petih otrok. Njegova pot k duhovniškemu poklicu se je začela že zgodaj, saj je v tretjem razredu osnovne šole postal ministrant, sodeloval pri otroškem cerkvenem zboru ter pomagal takratnemu župniku Janezu Kebetu pri različnih nalogah v župniji. Po končani Srednji verski šoli v Vipavi in študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil konec junija 1992 v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika.
Svojo duhovniško pot je začel kot kaplan v Domžalah, kjer je služboval tri leta, nato eno leto na Kapitlju v Novem mestu. Petnajst let je vodil župnijo v Jaršah pri Domžalah in osem let v Šmartnem pri Litiji. Zadnjih pet let pa predano opravlja službo župnika na Dobrovi pri Ljubljani.
Kaj vas je spodbudilo, da ste postali duhovnik? Ste imeli že kot otrok željo po tem?
Na mojo odločitev za duhovništvo je vplivalo več dejavnikov. Veliko stikov sem kot otrok imel z domačim župnikom in kaplani, ki so delovali v naši župniji. Duhovnik je bil pokojni stric Peter, prav tako sta bili v času mojega otroštva pri redovnicah, sestrah sv. Križa na Mali Loki, dve rodni sestri stare mame Ane.
V družini smo v zimskem času redno molili rožni venec in opravljali prve petke v mesecu, redno sem ministriral pri sv. mašah … Kakšnega izrednega dogodka v zvezi s poklicno odločitvijo iz obdobja osnovne in srednje šole se ne spomnim.
Med bogoslovnim študijem, ko sem preverjal svojo odločitev za duhovništvo, me je spremljalo spoznanje, da kot duhovnik lahko naredim drugim več dobrega, kot če bi skrbel le za eno – svojo družino. Oznanjati Jezusov evangelij in podeljevati ljudem zakramente se mi je že v mladih letih zdelo nekaj lepega in dobrega, hkrati me je bilo malo strah, kako bom pridigal pri mašah, ker po značaju nisem ravno zgovoren. V tolažbo mi je bil latinski pregovor, ki pravi, da se kot pesnik rodiš, govornik pa postaneš z vajo v nastopanju.
Kateri je bil najlepši trenutek vaše duhovniške poti?
Lepih trenutkov na moji duhovniški poti je bilo veliko. Tihe molitve v semeniški kapeli pred posvečenjem, ki so jih spremljale solze tolažbe ob Božji bližini; številne spovedi ljudi, kjer sem od blizu videl – čutil, kako Bog ob moji pomoči deluje v njihovem življenju; nagovarjajo me pričevanja spreobrnjencev in svetnikov; odločitve mladih za duhovni poklic v župnijah, kjer sem do sedaj kot duhovnik deloval – ne domišljam si, da bi pri tem imel zasluge, povem zgolj zato, ker sem odločanje teh ljudi za poklic od blizu opazoval; večkrat pri razlagi Jezusovega evangelija vidim, kako poslušalci "padejo noter"; navdušuje me astronomija, s katero se ljubiteljsko ukvarjam: zakonitosti, sile in pojavi v vesolju, ki jemljejo dih.
Kako bi opisali osebni odnos z Bogom? Kako ga vzdržujete?
Temelji na vsakodnevni molitvi brevirja, premišljevanju Božje besede ter obhajanju in prejemanju zakramentov, zlasti sv. maše in sv. spovedi. Boga ne doživljam vedno enako. V nekaterih obdobjih je močneje prisoten, v drugih spet manj, na splošno pa je Bog zame nekdo, ki mi blago stoji ob strani, v dobrem in hudem.
Imam dobre izkušnje s Svetim Duhom. V pripravah na pridige, ko s svojo pametjo pridem pred "zid" in preprosto ne vem, kaj bi ljudem povedal, mi on vedno daje namige in odpre obzorje Božje besede oziroma me spomni na kakšen dogodek, primer iz življenja ali misel svetnika, ki se ga da uporabiti pri nagovoru vernikov.
Kako vidite prihodnost Cerkve?
Za prihodnost Cerkve se niti malo ne bojim. Pogled v zgodovino Cerkve prinaša spoznanje, da Bog drži roko nad Cerkvijo, da jo na tak ali drugačen način rešuje – kljub očitnim napakam posameznikov Cerkev ostaja nosilka upanja na večno življenje za vse človeštvo. Dvatisočletni obstoj Cerkve je zame eden od "dokazov" za Boga.
Današnji nasprotniki Katoliške cerkve in krščanstva se mi zdijo pomilovanja vredni. Če bi resnicoljubno pristopili k pouku njene zgodovine, bi ugotovili, da se smešijo, ko poskušajo s svojimi napadi uničiti Cerkev.
Mogoče lahko z medijskim razkrivanjem napak njenih posameznikov za kratek čas oslabijo vpliv Cerkve v kakšni škofiji, več pa ne morejo. Propad fašizma, nacizma in pri nas komunizma, ki so se zaganjali v Cerkev, kaže, da je Cerkev Božje delo, da Kristus, ki jo je ustanovil, ne bo pustil, da bi propadla. Nasprotno, po Svetem Duhu jo ohranja, da preživi težka obdobja, in jo prenavlja ter ji omogoča, da je nosilka odrešenja in resničnega upanja.
Drugo vprašanje pa je prihodnost posameznega kristjana in njegove vere. Zaradi močnih nasprotnih družbenih, zlasti medijskih tokov se mnogi krščeni pri nas, ki živijo brez prave povezave s Cerkvijo, izgubijo in duhovno propadajo. Na žalost se tega ne zavedajo in ne poiščejo pomoči pri edinem zdravniku, Jezusu Kristusu.
Prihodnost Cerkve so mala občestva Kristusovih učencev, ki dosledno in velikodušno živijo Jezusov evangelij bodisi v župnijah bodisi v duhovnih gibanjih. Že v Stari zavezi je večkrat govora o "svetem ostanku", majhni skupini Bogu zvestih Judov, ki so omogočili pripravo izraelskega naroda na prihod Odrešenika. Podobno bo, po mojem mnenju, ta "sveti ostanek" kristjanov v zahodnem svetu luč, sol, kvas in zagotovilo obstoja Cerkve v naslednjem obdobju oziroma do konca sveta.
Kako vam ta odnos pomaga pri delu in srečevanju z najrazličnejšimi ljudmi?
Brez zajemanja moči pri Bogu, brez molitve se duhovniki hitro utrudimo in začnemo zanemarjati svoje osnovno poslanstvo. Res je, da nismo mi odrešeniki ljudi, glavno delo odrešenja vrši Bog. Duhovniki smo pa posredniki Božje milosti, zato je ta priklop na Božji izvir za nas zelo pomemben: da se Božja milost pretaka naprej.
Kaj vas najbolj nagovarja pri vaših faranih? V čem so vam zgled?
Ko vidim, da Kristusa in njegov evangelij resno vzamejo, da se po svojih najboljših močeh trudijo živeti po njem, me to prevzame in je to spodbuda za moje služenje ljudem. Gane me dobrota župnijskih sodelavcev, ki brezplačno in z veseljem pomagajo pri župnijskih dejavnostih in skrbijo še zame osebno, da mi nič ne manjka.
Kako najraje preživljate prosti čas?
Pred leti sem z mladimi in ministranti veliko igral nogomet, odbojko, več let sem hodil drsat v Tivoli. Sedaj, ko nisem več tako mlad, si rad vzamem čas za sprehod v bližnji gozd. Rekreacija mi dobro dene, hkrati ohranjam telesno kondicijo, lahko opazujem dogajanje v naravi. Kot sem že omenil, sem navdušen nad astronomijo. V Jaršah sem od staršev prvoobhajancev dobil večji teleskop, s katerim večkrat ponoči gledam zvezde in planete. Nočno nebo in ozvezdja mi niso več neznanka.
Posnetki meglic v ozvezdjih, ki jih omogočajo veliki znanstveni teleskopi, so zame čudovite "nebeške rož'ce", ki bi jih ljudje morali bolj poznati. Vesolje je odličen učbenik za širitev našega vidnega in duhovnega obzorja ter priložnost za molitev in slavljenje Boga. Ob neskončnih razdaljah, velikih silah in energijah, ki jih sprošča vsaka zvezda v obliki svetlobe in toplote, lahko vsakdo dojame, kako majhni smo ljudje v vesolju in pred Bogom, ki vse drži v bivanju, in kako smo lahko po drugi strani srečni, da nas Bog ljubi in nam prihaja po svojem Sinu, Jezusu Kristusu na pomoč.
V času poletnega dopusta rad plavam v morju ali v kakšnem bazenu, hodim v hribe ter berem knjige sodobnih pričevalcev za Kristusa.
Katera svetopisemska zgodba vam je najljubša in zakaj?
Všeč mi je Jezusova prilika o služabniku, ki ni maral odpustiti bližnjemu (Mt 18,21-35). Peter je izzval Jezusa z vprašanjem: "Kolikokrat naj odpustim bratu, ki je grešil zoper mene? Do sedemkrat?" Jezus mu je odgovoril, da je dolžan odpustiti "ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat", torej 490-krat oziroma "vedno"! O, da bi to Jezusovo načelo ravnanja imeli ljudje pred očmi in si sproti odpuščali! Veliko lažje in bolj zadovoljno bi živeli!
Človek je od začetka svojega bivanja na Zemlji veroval v Boga. A zgolj z razumom ni prišel daleč. Bog mu je ostal oddaljen, kot neka neobvladljiva sila ali "neka energija nad nami". Potrebno nam je Božje razodetje in Sveto pismo.
Učlovečenje Božjega Sina, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, dolžnost – zapoved medsebojne ljubezni – tudi do sovražnikov, zagotovila o večnem življenju pri Bogu, dejstvo obstoja in delovanja Svetega Duha v Cerkvi, Božja navzočnost v evharistiji, … vse te resnice in spoznanja nam prinaša Sveto pismo. Zares, hvaležni moramo biti Cerkvi za Sveto pismo in Božje razodetje, ker v luči Božjega razodetja lahko bolj pravilno živimo in prav presojamo sebe in svoje življenje na zemlji.
