Pred časom sem si ogledala oddajo o krizi slovenskega šolskega sistema na spletni strani SBC – Slovenian Business Cluba. Ob branju komentarjev pod objavo na njihovi Facebook strani pa sem se nemalo zgrozila nad odnosom, ki ga imajo – rekla bom v povprečju, seveda ne vsi – ljudje do današnje šole, učiteljev in šolskega sistema.
Res je, da šolski sistem ni idealen ...
Naj kar na začetku povem, da se tudi meni naš šolski sistem ne zdi idealen. Sama sem hodila v osemletko, moji otroci v devetletko. Primerjalno gledano bi rekla, da je snovi precej več in da morajo otroci res usvojiti ogromno znanja, ki pa ni vedno praktično naravnano.
Poleg tega je za moj okus premalo projektnega dela, premalo branja in opismenjevanja, preveč pa učbenikov in delovnih zvezkov, ki jih morajo otroci v težkih torbah nositi v šolo. Mnogo premalo ur je umetnosti (likovne, glasbene) in športa.
Opažam, da so učitelji marsikdaj zavezani stotim (in več) pravilom, ki jim onemogočajo izvedbo nekaterih dejavnosti, ki bi popestrile učni proces. Denimo, včasih učitelju ni bilo treba izpolniti formularja in zagotoviti še spremljevalcev, če je želel med svojo učno uro popeljati razred na kratek sprehod. Dandanašnji to brez temeljite priprave in najave vnaprej sploh ni možno. Takih primerov je ogromno in lahko bi dolgo naštevali, kaj vse ne "štima".
… a za nespoštljiv odnos učencev in staršev ni kriv šolski sistem
Moje mnenje pa je, da je v srčiki problema s šolstvom tudi nekaj drugega. Na to lepo opozori eden izmed sogovornikov na okrogli mizi Sebastjan Kristovič, ki smo ga gostili tudi že v oddaji Reflektor. To pa je nespoštljiv odnos do učiteljev, ki ga imajo v prvi vrsti starši, nato pa ga prenesejo tudi na svoje otroke.
Kadar namreč učitelj, šola oz. šolski sistem opozori morda na nekatere vzgojne nedoslednosti, ki se kažejo pri otroku, opozori na to, da otrok ne priznava avtoritete, da je očitno permisivna vzgoja staršev privedla do otroka, ki nima postavljenih meja in jih ne upošteva, potem starši skočijo v zrak.
Odzovejo se namreč tako kot žival, ki ji stopimo na rep. Lažje je kriviti vse ostale in vse ostalo, kot pa si priznati: morda pa sva midva zamočila in nisva bila pri vzgoji dovolj stroga in dosledna. Od tu pa do dolgih elektronskih sporočil, ki jih potem starši ogorčeni pišejo učiteljicam, hodijo v šolo in jim grozijo in podobno, je le še korak.
Lahko rečem, da sva z možem pri najinih otrocih vedno pazila, da nisva pred njimi kritizirala učiteljic in učiteljev; da sva otroke opozarjala na to, da jim učitelji vendarle želijo dobro; da jih morajo spoštovati, ker gre za odrasle ljudi, ki nekaj vedo in bi jim radi predali svoje znanje in izkušnje. Zelo preprosto, ne da bi se zapletali v analizo posameznega značaja vsakega učitelja.
Ko je sin, dokler je bil še v osnovni šoli, bil kdaj tudi malce preveč "pogumen" in si je zaslužil opozorilo, sem to razredničarki tudi jasno povedala. Da podpiram vzgojni ukrep, ki si ga je sin po mojem mnenju zaslužil, saj tudi doma ne dovolimo vsega.
Učiteljice in učitelje spoštujem in sem jim hvaležna
Zase lahko rečem, da vzgojiteljice, vzgojitelje, učiteljice in učitelje na vseh stopnjah šolanja spoštujem. Gotovo niso popolni in se kdaj tudi zmotijo. A pogosto si rečem: "Vsaka čast jim, da se dnevno po več ur ukvarjajo z 20 do 30 učenci!"
Smo se kdaj vprašali, kako bi se pa mi znašli v isti situaciji? Kako hitro bi bili utrujeni, naveličani in bi nam zmanjkalo potrpljenja? Hvaležna sem, da se vsakodnevno trudijo in se ukvarjajo z našimi otroki.
Marsikatera učiteljica in učitelj, ki jih poznam, imata otroke iskreno rada, se zanje trudita in jima ni vseeno. Marsikateri izmed njih tudi v popoldanskem času in med vikendom razmišlja o svojih učencih in jih nosi s seboj v mislih. Marsikateri učitelj in učiteljica se s svojim načinom podajanja znanja, pa tudi vsem, kar pove poleg učne snovi, za vedno zapiše v srce svojih učencev; osebno bi lahko naštela nemalo učiteljic in učiteljev, ki so me marsikaj naučili, pa s tem še zdaleč ne mislim samo šolskih predmetov.
Zelo se mi zdi pomembno, da med učitelji in starši vlada vzajemno spoštovanje. Niso učitelji krivi, da je šolski sistem tak, kakršen je; lažje in bolje pa bo za vse, če verjamemo, da se trudijo po svojih najboljših zmožnostih. In da jih doma podpremo s tem, da svoj (večji) del vzgoje opravimo starši, otrokom pa privzgojimo spoštljiv odnos do ljudi, ki jih učijo in vzgajajo v šoli.
