Kaj pomeni rak za moškega? Martin je spoznal na lastni koži

Dober znanec, prijatelj Aleteie je tokrat pokazal še eno svojo plat: plat bolezni. Ta res ne izbira. Martin Lisec prihaja iz okolice Sevnice. Živel je sredi prekrasnih polj in gozdov, ki pa jih je zamenjal za Ljubljano, kjer trenutno živi. Njegova velika radost so trije otroci, ki so že razprli svoja krila. Po naravi je športnik, najde se v teku, kjer pridno nabira kolajne, rad ima tako morje kot hribe. Ko ne miga, se rad potopi v branje. V življenju je že marsikaj počel, njegovo vlogo logoterapevta in prostovoljca pa postavimo na piedestal, saj je tu trenutno najbolj aktiven.

Tako si je zadal, dokler mu načrtov ni prekrižal zgolj rutinski krvni pregled in kontrola PSA (test prostate). Tudi to je ena od njegovih zavez, da bo to po petdesetem redno počel, čeprav ni bil vedno dosleden. Letos ga je ta pregled rešil.

Pred tem je pogosto razmišljal, ko je poslušal zgodbe pacientov, kako bi se sam odzval na takšno diagnozo. "Sprejel sem nežno in mirno. Hvaležen tudi za to. Sam sem bil od 3. junija naprej, ko sem izvedel za diagnozo, neverjetno miren. Mir sem ohranil do konca, do dne operacije, ki je bila 9. avgusta letos.

Dan prej sem bil sprejet v bolnišnico v Slovenj Gradcu, pričakoval sem, da bom operiran naslednji dan zjutraj. Prišla je dvanajsta ura, jaz sem pa še kar čakal. Ura je odbila trinajst. Pome so prišli ob pol dveh. Tudi v teh urah čakanja in negotovosti sem ostal miren. In na koncu se je vse dobro izšlo."

To so Martinove besede. Pove, da vedno občuti veliko hvaležnost do vsega in vseh, ki so mu bili v življenju podarjeni. "Občutek hvaležnosti je ključen: če ga izgubimo, hitro zdrsnemo v banalnost samoumevnosti. V banalnosti samoumevnosti pa življenje izgubi kontrast in barvitost." Zdi se mu, da je v okoliščinah diagnoze najlažje začutiti hvaležnost, saj recimo sam ni bil nikoli resno bolan.

Drobne bolezni, poškodbe, ki te ustavijo za dan ali za teden , dva, nato pa teče življenje naprej v svojih ustaljenih ritmih. "Ob tej diagnozi in vsem, kar ji je sledilo, čutim globoko hvaležnost življenju in Bogu, da mi je bila bolezen do zdaj prihranjena. Da nisem bil ustavljen dolge mesece. Da sem se lahko vseskozi na polno posvečal družini, otrokom in karieri."

V bolniškem staležu je bil le nekaj mesecev. Tega do svojega 59. leta ni poznal. "In zato sem hvaležen. V končni fazi – za zdravje." Hvaležen je za ta mir, ki ga je čutil. Pove, da ga je logoterapija Viktorja Frankla prepojila z mirom. "Miren sem bil. Povsem. Ob postavitvi diagnoze sem si spontano rekel: 'Več kot umreti ne morem. In to verjetno ne bom. Vse, kar je pa manj od tega, je pa v redu.'"

Stik z lastno globino je ključen, tam se dotikamo miru, ki nam daje varnost in oporo v težkih trenutkih življenja. Dobro je tudi, če znamo v težkih življenjskih situacijah zavzeti zdravo distanco. Navadno se vedno nekako izide v duhu slovenskega pregovora, ki pravi, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.

Tudi o tem ima Martin veliko povedati. Nenazadnje je to področje njegovega strokovnega delovanja. Težke življenjske preizkušnje lahko načnejo naše duševno zdravje. O odkrivanju smisla v težkih časih je veliko razmišljal in napisal Viktor Frankl, ki je bil utemeljitelj logoterapije. K temu so ga spodbudili ne le težki časi v začetku preteklega stoletja, ampak tudi tragična osebna izkušnja preživetja koncentracijskega taborišča med drugo svetovno vojno, saj je on preživel, vsi njegovi najbližji pa so umrli.

"Smisel trpljenja lahko odkrijemo le, če zmoremo v trenutkih bolečine pogledati preko meja svoje stiske. Če v breznih stiske prepoznamo, za koga ali za kaj živeti. To zveni morda abstraktno, ampak smisla ne moremo nikoli najti v vrtiljaku lastne samozadostnosti; smisel odkrijemo samo v darovanju za ljubljene, dragocene osebe našega življenja ali v odkritju življenjskega poslanstva. Frankl je rekel, da lahko odkrijemo smisel v sintagmi živeti za nekaj ali živeti za nekoga.

Elisabeth Lukas, učenka Viktorja Frankla, je šla še korak dlje: smisel trpljenja je mogoče odkriti tudi v procesu notranje tranzicije, ki pripelje do spremembe stališča, do drugačnega pogleda na trenutno težko stanje. To nam omogoči, da pogledamo na veliko stisko z drugačnega, manj obremenjujočega zornega kota. V težkih trenutkih je to zelo težko, vendar ni nemogoče." Nič v življenju ni samoumevno. Niti zdravje ne. O tem je Martin trdno prepričan.

Prav tako se smisel da najti v dobrodelnosti, ki mu ni tuja. "Delati dobro, se darovati, podarjati čas, denar, pozornost, vse to so odlične poti za prepoznavanje lastnega življenjskega smisla," pove in doda, da je Frankl rekel, da življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj. "Ne opazujmo, ne stojmo, storimo korak: Kdo, če ne ti? Kdaj, če ne zdaj?" Lepa iztočnica, če ne vemo, kje začeti, kajne?

Najboljše zdravilo je preventiva: to pomeni gibanje, zdrava in urejena prehrana, življenjsko ravnovesje, zmernost in preventivni zdravstveni pregledi, postavljanje prioritet, čas zase in za dragocene ljudi svojega življenja ... "Moški se po podatkih NIJZ slabše odzivamo na presejalni program Svit kakor ženske na Doro in Zoro. Ti programi nas opominjajo, da je preventivna skrb za naše zdravje pomembna. Glede na svojo izkušnjo pa vse moške, ki jih srečam, spodbudim, naj si letno kontrolirajo PSA."

Pozove pa tudi ženske, da naj spodbudijo svoje može, da obiščejo zdravnika ne le takrat, ko je že kaj hudo narobe, temveč tudi preventivno. Vse, kar lahko naredimo, je to, da smo pozorni do sebe, svojega življenja in zdravja.

Sogovorniku se zdi zelo pomembno, da bolezni ne zavijemo v molk, kajti če se to zgodi, postane strašljiv tabu. "Pomembna se mi zdi iskrenost, naši najbližji imajo pravico vedeti, kaj se dogaja z nami. Če je zaželeno, da si v družini zaupamo, si delimo tudi druge stiske in drug drugemu pomagamo, velja enako za zdravje. Jaz sem otrokom in svojim domačim od samega začetka pripovedoval, na kakšne preglede hodim, kakšni so bili izvidi, kaj bo naslednji korak. Na nek način smo skupaj hodili pot do diagnoze."

Ko je dobil diagnozo, je nekega poletnega večera na barski terasi povedal otrokom, da ima raka. Sledil je šok in temeljit pogovor o nadaljnjih korakih, o operaciji, o okrevanju … Hči ga je vprašala: "A boš umrl?" "Verjetno ne," ji je odgovoril v smehu. Pove, da je bolezen in diagnozo živel v intimi najbližjih do trenutka, ko je bilo vse za njim.

Po vrnitvi iz bolnišnice je začutil, da je pomembno, da spregovori. Da je to še ena naloga, ki mu jo daje življenje. Takoj po prihodu iz bolnišnice se je včlanil v društvo Onkoman z namenom, da s svojim pričevanjem spodbuja k preventivni skrbi za zdravje.

Na vprašanje, ali je kaj pogledal v prihodnost, pritrdi. "Odslej bom vsake pol leta opravljal preglede pri kirurgu. Bom torej pod stalnim zdravniškim nadzorom. Preostalo prizadevanje za zdravje in celostno življenjsko ravnovesje pa je seveda odvisno od mene. Trenutek bolezni nam sam po sebi usmeri pogled tako nazaj kot naprej. Iz prehojenih poti se lahko kaj naučimo, da zremo v prihodnost z mirom in zaupanjem. Toda pomembna je sedanjost, ti edini resnični trenutki bivanja. Bolezen spodbudi k premisleku o prioritetah. Če znamo te pravilno izbirati in jih postaviti v smiseln vrstni red, se nam za kakovost življenja ni treba bati."