Sara Volčič je priznana novinarka na Kanalu A in POP TV. Že več kot trideset let se posveča poročanju in raziskovanju črne kronike in kriminala. Je ena tistih, ki želi poročati tudi o zgodbah, ki se jih večina izogiba in bi jih družba včasih najraje prezrla.
Na svoji karierni poti se je srečevala z zaporniki, med njimi tudi najbolj zloglasnimi morilci in kriminalci, pa tudi tistimi, ki so bili oškodovani, z žrtvami, svojci … Pravi, da se prav do vseh vede kot do ljudi in želi priti do odgovorov, zakaj nekatere posameznike življenje privede do tega, da drugim povzročijo toliko hudega.
Pred kratkim je pri založbi Mladinska knjiga izdala svoj prvenec Leglo zla, v katerem odstira pogled v nekatere najbolj znane kriminalne zgodbe pri nas, hkrati nas spusti tudi v svoj intimni miselni svet in poskuša iskati odgovore na vprašanja, povezana z vsemi tistimi, ki so kakorkoli zaznamovani s kriminalom.
Vaša novinarska pot se je začela precej netipično. Kaj je bilo tisto, kar vas je kljub začetnemu odporu do danes zadržalo v novinarstvu?
Mislim, da mora imeti vsak človek, če želi biti dober in koristen v nečem, kar počne, neko motivacijo in občutek, da lahko naredi spremembo, četudi majhno. Če vemo, da lahko na nekem področju prispevamo k skupnosti, se dobro počutimo in imamo občutek, da smo koristni. Vsak od nas mora najti svoje poslanstvo – lahko je majhno, lahko je veliko, lahko je zelo konkretno …
Sama sem začutila, da lahko naredim spremembo s svojimi prispevki, čeprav se ukvarjam s tematikami, ki se jih marsikdo otepa. V novinarstvu me je zadržalo to, da sem videla premike pri svojem delu. Kot mlad novinar, in seveda tudi še kdaj pozneje, potrebuješ veliko potrditev in odzivov, da delaš dobro in da hodiš po pravi poti.
Pa lahko potrditve dobite tudi, ko se dotikate tem, ki se jih drugi izogibajo?
V kriminalu so potrditve malo drugačne, ljudje ti ne ploskajo, ko poročaš o tem, da je nekdo umrl. Se mi pa veliko ljudi zahvali, ker sem prikazala določeno zgodbo – "Hvala, ker ste si vzeli čas in mojemu otroku, ki mu je nekdo vzel življenje, dali vrednost, vrnili identiteto."
Dejstvo je namreč, da na sodiščih in v postopkih velikokrat govorimo samo še o storilcu, o žrtvi pa le še posredno, o svojcih še toliko manj. Te zgodbe pripravljam zato, da slišimo njihov glas in ne pozabimo nanje.
Velikokrat so mi hvaležni tudi obsojenci. Stvari namreč niso črno-bele, storilci niso samo slabi in niso samo tisto, kar so storili. So ljudje, ki imajo neko svojo pot in žal jih je ta pot iz koraka v korak vodila v nek grd, temačen gozd, iz katerega želijo zdaj priti. Srečala sem posameznike, ki jim je bilo tako presneto žal za določene korake v življenju.
Zelo redko se zgodi, da si danes v redu človek, jutri boš pa nekoga ubil. Zelo pogosto so prej številni napačni koraki, ki te vodijo iz ene slabe odločitve v drugo in toneš vedno globlje. Tudi takim ljudem želim dati glas, da lahko pojasnijo svoja ravnanja. Tisti, ki jih obžalujejo, so hvaležni, da dobijo to možnost.
Koristne se mi zdijo tudi zgodbe tistih, ki svojih dejanj ne obžalujejo. Dobro je namreč, da zna družba prepoznati, kakšni posamezniki živijo med nami, kako taki ljudje razmišljajo. Če vemo, kaj se dogaja okoli nas, in prepoznavamo določene vzorce, smo tudi bolj varni.
Obenem se mi zdi prav, da poročamo tudi o težkih zgodbah. Dejstvo je, da so se zgodile, in zato jih ne moremo kar pomesti pod preprogo. Žene me tudi to, da lahko s svojim poročanjem naredim marsikaj dobrega.
Včasih smo morda malo preveč zahtevni in hočemo, da se stvari takoj spremenijo. Toda če z vsakim prispevkom nekomu pomagam, da razmišlja malo globlje in razmisli o svojem življenju, sem naredila veliko.
Kaj vas najbolj gane, ko se poglobite v takšne zgodbe?
Najbolj me gane, ko pomislim, kako zelo ljudje trpijo, ko zločin zaznamuje njihovo življenje. Zelo močno občutim žalost svojcev, s katerimi se srečam. Ti ljudje pravzaprav ne živijo več, ampak bolj životarijo, bolečina ob nasilni izgubi ljubljene osebe ostane za vedno. Takšne izgube ni moč odžalovati. Zelo ganljivo pa je tudi, ko obiščem zapor. Tam se srečam z ljudmi, ki so si z nekim zločinom prav tako uničili ali zelo otežili prihodnost. In tu ne gre samo za morilce.
Spomnim se fanta, ki je bil že drugič v zaporu zaradi preprodaje drog. Ko je bil prvič v zaporu, mu je družina še dala upanje, zdaj pa se je spet ujel v past kriminalnega sveta. Pred kamero ni želel in posneli smo ga s hrbtne strani, jaz pa sem ga videla v oči. Občutila sem njegovo žalost, jezo in razočaranje nad samim seboj, ko je s solzami v očeh razlagal, da je zanj največja kazen, ker je spet razočaral svoje domače.
Dejstvo je, da je naša družba zelo obsojajoča in rada kaže s prstom. Če je nekdo od tvojih družinskih članov v zaporu, boš to zelo močno občutil. Ljudje se te bodo izogibali. Kar naenkrat je zaznamovana cela družina, saj ljudje zapor avtomatično jemljejo kot nekaj slabega, groznega. Toda nekaterim zapor predstavlja odrešitev in varnost, nov začetek.
Večkrat ste omenili, da se ljudje velikokrat vrnejo nazaj v zapor. Imate pa vseeno tudi kako pozitivno izkušnjo ali zgodbo ljudi, ki so po zaporu zaživeli?
Na srečo, ja. Pri nas je povratništvo prisotno v približno trideset do štirideset odstotkih. Poznam kar nekaj ljudi, ki so že "zunaj", in vem, da jih ima veliko težave. Dobro gre tistim, ki so imeli že prej zelo široko socialno mrežo in jih v času, ko so bili v zaporu, drugi niso zapustili.
Problem je, če ljudje z njimi pretrgajo stike. To je tisto črno-belo – "Slab si in zdaj nisi več del naše družbe." Delamo si utvaro, da so tisti, ki so v zaporu, slabi, pokvarjeni, grdi in zlobni, mi, ki smo zunaj, smo pa normalni, pridni, pošteni. Ta delitev je daleč od resnice.
Menim, da vsi mi vplivamo na povratništvo, ker marsikoga izločimo in ga ne sprejmemo. Tak človek nima več socialne mreže, ne dobi službe. Kaj mu preostane? Kriminalna družba je kot "ljubeča mama", ki ima vedno razprte roke, vedno te čaka, da padeš v njeno naročje. Tam te vedno sprejmejo, dobiš "prijatelje" in delo, dobro plačilo …
Seveda nikogar ne prepričujem, naj se gre družit z nekom samo zato, ker je prišel iz zapora. Toda če gre taka oseba mimo tebe, ni treba, da odhitiš na drugo stran ceste ali gledaš v tla. Ni treba, da tej osebi povzročaš slabe občutke, saj je svojo kazen že odplačala.
Redko sicer lahko popravi, kar je storila, lahko pa se trudi, da bo svoje življenje naprej živela drugače. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi lahko pademo v stisko in delamo si veliko utvaro, če mislimo, da se kaj takega nam ne more zgoditi.
Kaj vas žene, da se želite vedno znova soočati s tako zahtevnimi zgodbami in jih predati nam, bralcem?
Želim predstaviti ljudi in njihove zgodbe. Vsak človek je življenje zase, knjiga zase, razlog zase. Rada bi ugotovila, kaj je ljudi pripeljalo do tega, da so zašli s poti. In to je pomembna informacija za družbo in najboljša preventiva. Marsikdo lahko v teh zgodbah prepozna nek vzorec in ukrepa, dokler se še da.
Tu vidim nek pozitiven učinek tega, kar delam. Tega ne bi počela, če ne bi imela pozitivne naravnanosti in želje, da ne bi bilo novih žrtev in oškodovancev. Moja motivacija je tudi odstiranje tabujev in prikazati te posameznike kot ljudi.
Kriminalci so ljudje, ne pa neki "marsovci", ki so prišli na zemljo, naredili kaos in se vrnili nazaj. To so ljudje, ki živijo med nami. Ko zakrivijo zločin, gredo za določen čas v zapor, nato pa se vrnejo in so del naše družbe. Ne moremo se delati, da ne obstajajo.
Poudarjate, da so zločini pogosto rezultat travmatičnih izkušenj, zapostavljenosti, zlorab. Kaj lahko kot družba in vsak posameznik naredimo, da bi bilo takih zgodb manj?
Ne verjamem, da se rodiš kot zločinec. Lahko se rodiš s posebno osebnostno strukturo, ampak lahko te družba in vzgoja tako oblikuje, da boš živel dokaj normalno življenje.
Ko se rodimo, potrebujemo varnost, ljubezen, toplino, hrano in nekoga, ki skrbi za nas. Marsikdo tega nima, ker se starši pogosto znajdejo v hudih stiskah. To še ne pomeni, da bo vsak tak človek postal zločinec, je pa dejstvo, da veliko zločincev prihaja iz težkih razmer. Nekateri imajo občutek, da niso ničesar vredni in da so "za nič". Če pogledam zgodbo kakega morilca, verjamem, da bi se lahko vse skupaj drugače odvilo, če bi zanj v preteklosti drugače poskrbeli.
Zelo veliko lahko naredimo tudi s tem, da smo prijazni. To nas nič ne stane. Z našo odločitvijo, ali bomo do drugega iskreno prijazni, se začne. Mislim, da je rešitev v tem, da se vsak pri sebi vpraša, kaj lahko sam naredi za lepšo družbo. Vsak od nas zmore kanček prijaznosti in to, da se ne obrne stran.
Pred kratkim ste izdali svojo knjigo Leglo zla. V čem vidite njen pomen in komu je namenjena?
Namenjena je vsakemu človeku. Nosi naslov Leglo zla in sama se želim s to knjigo spraševati, kje se to zlo začne. Ljudi, s katerimi sem se srečevala, sem vedno vprašala: "Kdaj in kako ste zašli s poti. Zakaj?"
Poskušala sem tudi ovreči stereotipe, na primer tega, da so vsi kriminalci "bav bav". Tudi žrtve so v naši družbi dostikrat stigmatizirane. Ljudje dostikrat rečejo: "Ja, kaj pa je ostala z njim? Kako je lahko tako nespametna?" Ne delajmo si utvar, da se nam take stvari ne morejo zgoditi. Skupen interes vseh nas mora biti, da se skušamo kot družba čim bolj povezati in prepoznavati določene vzorce.
V knjigi sem veliko pisala tudi o sebi. Uničujem mit, ki velja v današnji dobi perfekcionizma, da moraš biti že v štartu na svojem področju vrhunski, da boš pozneje uspešen. Jaz na začetku nisem bila, toda verjamem, da te vse, kar začneš delati s srcem, pripelje do neke vrste uspeha, le potrpežljivi moramo biti.
Na začetku sem želela le predstaviti nekaj večjih primerov, ki so se mi res zapisali v spomin in me nekako zaznamovali, ampak potem je knjiga postala več kot to. Moji prsti so začeli pisati tudi stvari, ki sem jih skrivala v sebi. Kar zgodilo se je in enostavno je šlo veliko stvari "iz mene".
Zakaj se vam glede na vaše izkušnje zdi pomembno, da v Cerkvi obhajamo teden zaporov?
Menim, da ima Cerkev zelo lepo lastnost – da vsakogar sprejme. Veliko obsojencev, ki so izgubili vse, se oprime vere in to jim predstavlja tudi način, da si ustvarijo lepše življenje.
Zdi se mi fino, da se Cerkev kot institucija posveča temu vprašanju, ker je prav socialna mreža to, kar človek najbolj potrebuje, ko pride iz zapora. Sama poznam kar nekaj primerov, ko so nekdanji obsojenci začeli hoditi v cerkev. Ni nujno, da so vsi verni, ampak se dobro počutijo, ker so našli skupino ljudi, ki jim ne bo obrnila hrbta.
Pomembno je, da se ukvarjamo s takimi vprašanji. Predstavljajte si, da imate avto, pri katerem en del slabo deluje. Če ne boste popravili tega dela, bo sčasoma vse začelo slabo delovati. Tako je tudi v družbi. Moramo se ukvarjati tudi s tistim delom družbe, ki je najbolj občutljiv in ranljiv. Ozaveščanje o tem je prava pot, saj moramo vsakemu človeku dati vrednost.
To, da obstaja teden zaporov, pomeni, da je za Cerkev ta segment družbe pomemben in prav tako vreden. To so ranljivi posamezniki, tudi če so morda sami vplivali na svojo situacijo.
Kako naj iščemo dobro v drugih, tudi tistih, ki nam niso pri srcu?
Ogromno časa moramo nameniti temu, da se med seboj poslušamo in poskušamo zares razumeti, kaj želimo drug drugemu sporočiti.
Moramo se učiti drug od drugega. Jaz se veliko učim od ljudi, s katerimi se pogovarjam, dajo mi misliti. To so tudi ljudje, ki so naredili globoke, včasih hude napake. In tudi meni njihovi nasveti koristijo. Po srečanju z vsakim človekom, tudi kriminalcem, veliko razmišljam in to me bogati, saj se od ljudi ogromno naučim.
