Magdalena Gornik, mistikinja z Gore, je v življenju veliko trpela. Vendar to ni njena edina dediščina. Skozi življenje jo je spremljalo tudi veliko lepega in dobrega – po njej sta nežnost in milina spreminjala tok dogodkov.
Starševska ljubezen je brezmejna
Magdalena je pri 12 letih resno zbolela. Zaradi bolečin v trebuhu ni mogla jesti in je iz dneva v dan postajala vse bolj slabotna. Starše je zelo skrbelo, sploh ker nobeno domače zdravilo ni zaleglo. Zaradi pomanjkanja denarja si niso mogli privoščiti niti obiska zdravnika. Oče, ki je bil do Magdalene nadvse skrben, se je do najbližjega zdravnika odpravil sam. Jezdil je v oddaljen kraj, da bi dobil zdravilo za svojo ljubljeno hčer.
Magdalena ni ozdravela ne zaradi zdravila, ne zaradi molitev, ne za njeno zdravje darovanih maš. Ozdravela je nepričakovano, ob drugem videnju Device Marije. Po tem nebeškem srečanju se je njeno življenje spremenilo za vedno. Vrstila so se videnja, zamaknjenja in mistični pojavi – ob vsem tem pa je skrb njenih staršev rasla, saj so mislili, da gre za novo bolezen. Da jih ne bi skrbelo, je Magdalena po tem, ko je prejela stigme, te dolgo skrbno skrivala.
Nenavadni dogodki pri Gornikovih so v njihovo majhno kmečko hišo privabljali vse več ljudi. Kmalu je bila med Magdaleninimi videnji v sobi taka gneča, da so se zbali, da jo bodo obiskovalci pohodili in zadušili. Pustili so jim, da so videli dekle, potem pa so jih morali nekako spraviti iz hiše, da bi zavarovali mlado Magdaleno. Videnjem so sledili od zunaj, prilepljeni na okenski okvir.
Bridkost ob ločitvi
Za dogodke na Gori je izvedela tudi Cerkvena oblast. Kmalu je za 16-letno Magdaleno, ki jo je sumila prevare, odredila strogo preiskavo. Odseliti se je morala v sobo v Sodražico, kjer je v sobi noč in dan živela pod nadzorom tamkajšnjega župnika.
Sprva niso vedeli, koliko časa bo trajala preiskava in ali se bo sploh še kdaj lahko vrnila domov. Domačim je ta novica povzročila hudo bridkost. Njenemu očetu starševska ljubezen ni dala miru. Revni kmet z odročne Gore, nepismen, oče osumljenke, je pogumno, a čutno narekoval pismo za ljubljanskega škofa.
V njem je milo pojasnil vse dogodke o Magdaleni, njene potrebe in slabotnosti. V svoji skrbi je celo predlagal, da bi bilo najbolje, da se vsa družina izseli iz hiše in da bi preiskavo izvedli kar doma. Tako bi bilo Magdaleni zagotovo bolj udobno in ločitev od domačih manj boleča.
A žal ni bil uslišan. Družina se je od Magdalene ločila s tesnobo in bridkostjo.
Nežnost in milina
Preiskava je rodila dobre sadove. Župnik, ki jo je nadzoroval, se je prepričal, da je vse v zvezi z Magdaleno pristno in od nasprotnika se je spremenil v njenega zagovornika in prijatelja. Tako je kmalu po preiskavi, da bi zaščitil vso družino, predvsem pa mlado dekle, odredil, da Gornikove lahko obiskujejo le tisti, ki jim bo sam dal dovoljenje. Tako je družina končno zaživela v miru.
Poseben čut za svoje domače je izkazala tudi Magdalena. Med hromostjo, ki je trajala sedem let, brez pomoči domačih ni mogla nikamor. Zavedala se je, da je postala pravo breme, saj so jo morali povsod nositi. Samo zaradi tega je začela goreče prositi Jezusa, naj jo ozdravi. Po treh letih molitve je bila naposled le uslišana.
Ko se je edini brat poročil, sta bili v domači hiši poleg Magdalene še dve neporočeni sestri. Tamkajšnji župnik se je selil v novo župnijo na Bloke in iz sočutja do Magdalene je vse tri povabil s seboj. Tako so odšle, da bratu in njegovi mladi družini ne bi bile v napoto.
Magdalena je do zadnjega diha neskončno Ljubila Jezusa in bila vsa predana v Njegovo voljo. To ji je pomagalo, da je tudi težke trenutke prenašala z milino in potrpežljivostjo. Priporočajmo se ji v naših stiskah in odnosih!
