“Slab dan še ne pomeni slabega življenja”

Klara Eva Kukovičič se opiše kot ljubiteljica srčnosti in dobrih idej. Že kot deklica je začela ustvarjati na literarnem področju, številna priznanja pa so ji dala še večjo potrditev, da je na pravi poti. Prav delo z jezikom na več področjih ji danes prinaša največje zadovoljstvo.

Po zaključenem študiju prevajalstva se je podpisala pod več knjižnih prevodov in se vseskozi uveljavljala kot moderatorka prireditev. Je voditeljica oddaje za mlade Infodrom na prvem programu RTV Slovenija, soustvarjalka oddaj na Radiu Slovenija, voditeljica podkasta Jedrska.si, v okviru društva TEDxLjubljana pa vodi govorniško ekipo. Blizu so ji tematike o znanosti, tehnologijah in inovacijah.

Od letošnje pomladi je Klara Eva avtorica zbirke kratkih zgodb, ki ji je nadela naslov Malo veš o zvezdah. Ob uspešnem usklajevanju vseh projektov pravi: "Dela in težav ne nosim domov, prinesem pa lepe izkušnje in dobro voljo."

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Klara bi rekla, da so zanjo najlepša zgodnja spomladanska ali pozna jesenska jutra, ko se lahko prebujam skupaj s soncem – počasi in brez hitenja. Takrat si rada privoščim malce poležavanja v postelji, prebiranje novic, potem pa kavo, zajtrk in tek, morda pisanje dnevnika ali branje.

Eva pa bi rekla, da so ji najljubša tista jutra, ko je sezona prireditev, snemanj in drugih projektov in me zbudi misel na nove izzive in doživetja. Takrat kavo raje spijem na poti, namesto za tek pa si vzamem čas za odgovarjanje na elektronska sporočila in načrtovanje dneva. Lepota življenja je v ravnovesju – popolnih ležernih juter ne bi bilo brez popolnih aktivnih juter in obratno.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Tako kot z besedami in vedenjem lahko svoj odnos do drugih, življenja in ne nazadnje samega sebe izražamo tudi skozi urejenost. Na prireditvah in snemanjih sem rada urejena tudi zato, ker s tem pokažem spoštovanje do gledalcev, po drugi strani pa naše počutje, sicer zelo subtilno, odražamo na odru. In le če se dobro počutimo v svoji koži, lahko zares zasijemo.

Seveda naj pri tem poudarim, da imamo lahko še tako čudovita oblačila, ličila in pričesko, ampak če nimamo urejenega in zdravega odnosa do samega sebe, nam tudi dodatki ne pomagajo kaj dosti. Lahko so pika na i, a lepota ima temelje znotraj nas samih. Najbolj čedni in lepi ljudje so tisti, ki so dobrega srca.

3. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Ne, dela in težav ne nosim domov, prinesem pa lepe izkušnje in dobro voljo. Bi rekla, da to ni bilo vedno tako, pri tem pa mi je v dobri meri pomagalo pisanje dnevnika in delo na sebi. Zaradi pisanja sem se naučila biti bolj čuječa, kar pomeni, da sem oziroma se vsaj trudim biti v trenutku in sedanjosti.

Kadar pa me kaj zares muči, težave raje prediham med tekom ali analiziram v dnevniku. Saj veste, kaj pravijo – problem, ki ga zapišemo, je že na pol rešen. In to se je do zdaj še vedno izkazalo kot resnično.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Odgovor je preprost – dobro upravljanje s časom in čuječnost. V življenju imam rada strukture in organiziranost, marsikdo bi se čudil mojemu koledarju, v katerega zapišem vsa pomembnejša opravila po urah. Ker vedno vem, kaj me čaka in kaj moram postoriti, se mi ni treba truditi z iskanjem prostih trenutkov, ker vem, da jih slej kot prej dočakam – če vztrajno sledim strukturiranem urniku. Naj pa dodam, da mi pravzaprav veliko pomeni tudi moje delo, tako da ga včasih prištevam kar med svoj prosti čas oziroma med tiste trenutke, ki mi lepšajo popotovanje po življenju.

5. V prvi polovici leta ste izdali knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Malo veš o zvezdah. Kaj vas je vodilo k pisanju in kakšno sporočilo želite predati bralcem?
Pišem že od malega, za svoja literarna dela pa sem bila v preteklosti že večkrat nagrajena. Svoj dnevnik ves čas nosim v torbici in ko se mi utrne kakšna misel, se naučim kaj novega – o sebi ali svetu – to vestno zapišem. Skozi pisanje se učim, rastem, podoživljam lepe trenutke in prebolevam boleče. Iščem vzorce, smisel in občudujem lepoto življenja.

Ko sem pred leti izgubila babico, sem se odločila, da svoje doživljanje sveta okoli sebe strnem v zbirko kratkih zgodb, ki temeljijo na odnosih – ljubezenskih, prijateljskih, starševskih. Glavno vodilo in osrednja misel dela je, da se morajo naše oči najprej privaditi na temo, če želimo videti zvezde.

S tem želim bralce spodbuditi, da najdejo smisel in čar tudi v malo manj prijetnih trenutkih, ker nas ti slej kot prej privedejo do zvezd in utrinkov – močnih in hipnih trenutkov neopisljive sreče. Zbirko priporočam vsem, ki bi radi podoživeli tista čustva, ki nas opominjajo, da je življenje le eno, in vsem tistim, ki so že ali pa še želijo postati romantiki.

6. Domači ste na odrih in pred televizijskimi kamerami. Lahko delite kakšen zabaven pripetljaj s snemanja ali vodenja prireditve? Kdaj pa vam je bilo morda še posebej nerodno?
Uf, priznam, da mi je najbolj nerodno, ko me kdo, kakšen sovoditelj, govornik ali nastopajoči pohvali na odru. Takrat ostanem brez besed in se na vse pretege trudim skriti rdečico. To so namreč situacije, v katerih običajno kljub svoji profesionalnosti na plano pridejo povsem človeški občutki ranljivosti. Takrat se zavem, da nisem le "voditeljica", oseba, ki moderira program in lepo govori, ampak predvsem in samo Klara Eva, ženska, prijateljica, znanka, partnerka, oseba, ki jo ljudje opazujejo in ocenjujejo, včasih pa tudi pohvalijo in izrazijo spoštovanje.

Sicer pa je na snemanju oddaj pogosto kakšna simpatična prigoda, sploh takrat, ko pozabim, da naše televizijske kamere ves čas snemajo dogajanje v studiu – nazadnje, na primer, so me ravno zalotili, kako se pred kamero vrtim v svojem krilu in opazujem, kako plapola naokoli. Običajno namreč nosim hlače, zato sem se v krilu počutila kot mali otrok, ki odkriva nov svet. Moji sodelavci so seveda to posneli in ujeli na trak, danes pa se prigodi vsi smejimo.

7. Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Empatije, časa in spoštovanja. Mislim, da smo postali tako individualistični, da na situacije ne znamo več pogledati s perspektive drugih, zaradi pomanjkanja empatije pa smo podvrženi večji nestrpnosti, egoizmu in brezbrižnosti.

Pozabili smo tudi, kako biti spoštljiv do sočloveka, do starejših ali mlajših, predvsem pa do narave in dobrin. Letno v povprečju zavržemo več ton hrane, po drugi strani pa se veča delež lačnih. Modo in obleke menjujemo hitreje kot letne čase, dostopnost do vode in čistega zraka pa se nam zdi samoumevna. Globalno nam primanjkuje spoštovanja do narave, kar bi morala biti naša prva vrednota za ustvarjanje lepšega jutri.

S tem pa je povezan tudi čas, ki nam ga tako zelo primanjkuje. Pa ne samo v odnosu do reševanja narave, temveč tudi za preproste malenkosti in življenje kot tako. Hitimo in drvimo, zaradi česar včasih spregledamo tiste podrobnosti, ki delajo naša izkustva tako edinstvena.  

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Največ se naučimo iz tistih preizkušenj, ki nas najbolj bolijo. Zame je to bila izguba ljubljene osebe, zaradi katere sem se naučila bolj ceniti čas, ki nam je dan v dvoje.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Slab dan še ne pomeni slabega življenja – nobena situacija ni tako grozna, če nanjo pogledamo s širšega zornega kota.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… v sebi prepletamo moč in nežnost, v čemer se skriva vesolje vsega lepega.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.