Dragana Jusupović obožuje kulturo, še posebej gledališče, in šport, še zlasti rokomet. Življenje živi polno, vodi celo TV-oddajo, čeprav ima že od dekliških let težave s sluhom. "2,2 odstotka imam svojega sluha, s pomočjo aparatov pa še približno 40 odstotkov," pripoveduje. Ne glede na vse ovire je za njo 30 let gledališkega udejstvovanja. V intervjuju pa razkriva svoja spoznanja.
Kdaj ste prvič opazili, da imate težave s sluhom?
Začele so se že v otroštvu. Od petega, šestega leta naprej sem imela ogromno vnetij srednjega ušesa. To je bilo na urniku skoraj vsak teden. Zdravili so, kot se je to nekoč zdravilo. Malo odležiš, malo toplega olja, malo domačih zdravil … Diagnoza je bila vedno prehlad ali kaj podobnega. To je trajalo nekje do pubertete. Tedaj sem začela opažati, da konstantno slabše slišim.
Pri 22 letih sem postala tajnica generalnega direktorja celjske komunale. Nekoč sem gledala skozi odprto okno, on je prišel v pisarno in mi nekaj naročil, jaz pa ga preprosto nisem slišala. Udaril je po mizi: "Se vi hecate ali me ignorirate?" Opravičila sem se in takoj drugi dan odšla k zdravniku. Imela sem zelo hudo okvaro sluha in naslednji dan dobila slušni aparat. Letos sem dobila diagnozo, da imam le še dva 2,2 odstotka sluha.
Kaj to konkretno pomeni?
Po medicinski teoriji sem že gluha oseba. Ampak skozi vsa leta sem se – to je samoobramba telesa – naučila branja z ustnic, tudi če govorijo angleško. Kretam še ne. Zelo pozorna na dogajanje v okolici sem z očmi. Govor sem ohranila po zaslugi moje velike dejavnosti v gledališču, kjer mi je ogromno pomagala suflerka.
Kako vam je šlo na odrskih deskah?
Tekoče sem se naučila tekst vseh igralcev. Za debelo knjigo ga je bilo. Da sem lahko povezala, če česa nisem slišala. Včasih se zgodi, da kdo v gledališču pozabi del besedila. To bi me lahko zmedlo. Ker pa sem znala vse, me je to reševalo. Zaradi svoje pomanjkljivosti sem se bolj izmojstrila v drugih rečeh.
Kdo vas je navdušil?
Še kot deklica sem rada nastopala na prireditvah, imela sem smisel za to, nekaj me je vleklo. V gledališče pa me je usmeril režiser Štefan Žvižej, ki je ogromno naredil za naše mesto, postavil temelje današnjemu gledališču. Ocenil me je, da imam "nekaj" za gledališče.
Kot deklico iz petega razreda me je postavil med odrasle gledališčnike. Zame je naredil vlogo, ker so bile druge že razdeljene. Iz kartona je naredil TV-ekran, jaz sem bila voditeljica, ki je napovedala dogajanje. To je bila moja prva vloga. V gledališču sem vztrajala trideset let.
Ste bili kdaj na odru v zadregi zaradi sluha?
Nikoli. Od 22. leta naprej sem igrala s slušnimi aparati, tudi zelo zahtevne predstave. Na primer Hrup za odrom, kjer gledalci vidijo, kaj se dogaja za odrom. Za to vlogo sem dobila številne pohvale. Igrali smo tudi predstavo Vse se da, če ženske hočejo. V njej sem plesala step. Še danes ga znam. Vsak dan sem se iz Celja vozila na vaje.
Kako so vam pomagali in vam še vedno pomagajo slušni aparati iz AUDIO BM?
Zelo. Gre za pametne slušne aparate. Pomagali so mi pri tem, da lahko zaznavam zvoke tudi zadaj. Zaradi njih se lahko prostoročno nemoteno pogovarjam tudi po telefonu, saj so povezani z njim. Stik z ekipo AUDIO BM lahko vzpostavim tudi prek računalnika, ugotovijo, kaj je narobe, korigirajo aparat. Vselej najdejo rešitev ali dajo nadomestni aparat. Zelo ustrežljivi in strokovni so.
Iskreno, čeprav sva se večkrat pogovarjala, nisem nikdar opazil, da ne slišite dobro.
Čeprav prej nisem imela pametnih slušnih aparatov, sem se naučila živeti s slabim sluhom. Berem z ustnic. Poleg tega nisem nikoli imela kompleksa. Nikoli mi ni bilo težko. Za slabšo ozaveščenost smo ljudje včasih krivi tudi sami, saj se preveč zapiramo. Če pa vem, da bo na nekem dogodku preveč hrupa in bom lahko dogodek le videla, slišala pa ne primerno, zato ga ne bom doživela v polni meri, se mu včasih raje izognem.
Še vedno pa hodim v gledališče, sedim v prvi vrsti. Ne zato, ker bi se želela izpostavljati, ampak da bolje slišim.
Kako je nastala TV-oddaja Ženska arena, ki jo vodite?
Zdaj jo vodim že 13. sezono. To je moja avtorska oddaja. K ustvarjanju me je leta 2011 povabil moj tedanji direktor gospod Kugler. Ustvarila sem jih okrog 500. Imamo zelo dobro gledanost, ne le v celjski regiji. Kličejo tudi z drugih koncev Slovenije. Dolga leta sem gostila le ženske.
Potem pa so mi moški začeli govoriti: "Povabi mene!" Malo iz šale, malo pa … V 10. sezoni sem se opogumila in povabila prvega moškega. Prej sem imela oddajo na dva tedna, potem me je urednik povabil, naj jo pripravljam vsak torek. Včasih je kar zahtevno dobiti zanimivega človeka v studio vsak teden. Vesela pa sem, da zaradi znakovnega jezika oddajo lahko spremljajo tudi gluhi ljudje.
Kretanja se učite tudi vi.
Da. 2,2 odstotka imam svojega sluha, s pomočjo slušnih aparatov pa še približno 40 odstotkov. Počasi se pripravljam, da se bom morala nekoč sporazumevati le v znakovnem jeziku.
V enem od blogov ste zapisali, da vam je okvara sluha izboljšala življenje. Kako?
Okvara sluha mi je dala to, da sama veliko bolje dojemam ljudi, ki imajo kakršenkoli problem sami s sabo. Veliko bolj sem senzibilna, kar je lahko kdaj tudi slabo. Zaradi te okvare sem se priučila določenih veščin, na katere sicer ne bi bila pozorna. Okvara sluha me žene k temu, da sem še bolj aktivna. Da se ne zapiram vase, ampak še vedno ustvarjam.
Ženska arena je produkt moje gluhosti. Skozi delo se je oddaja preoblikovala v mojega otroka, ki mi pomaga ohranjati govor, stik z ljudmi in skrb zase. Tako kot človek, ženska in oseba, ki rada nastopa. Gledališče je bilo moja velika ljubezen, to pa je kompenzacija.
Ne glede vse preizkušnje, tegobe in izzive ste tudi sami zelo dobrodelni. Izpeljali ste številne tovrstne projekte. Od kod izvira vaše čuteče srce?
Da, pri vsem, kar počnem, me vodi srce. Tudi goste izbiram po navdihu. Od dobrodelnih dejavnosti se spomnim dveh otrok. Mamica ni imela denarja za vadnino. Uredili smo hitro akcijo. Eden od fantov še vedno trenira, je talent in igra za prvo mladinsko ekipo. Sočutna sem, včasih me to tudi tepe. Ravnam se po srcu, pamet pa … Kakor gre. (smeh)
Pred leti ste premagali tudi raka na dojki. Kako ste se soočili s tem?
O tej temi ne želim veliko govoriti. Bila sem veliko mlajša, nisem poznala resnosti situacije. Imela sem krasnega zdravnika, ki me je znal usmeriti. Po končanih terapijah sem šele dojela, kako resna stvar je bila. Na srečo je bil rak v zelo začetni fazi. Zatrdlino sem zatipala v gledališču, čeprav sem bila prejšnji dan pri ginekologu. Na srečo se je razpletlo dobro. Ne bojte se mamografije!
Kakšno sporočilo bi še poslali bralcem?
Ko opazite, da nekaj ne "štima", si to čim prej priznajte. Prej si priznaš, prej si lahko pomagaš. Slušni aparati niso sramota, tako kot niso sramota očala, zobni implantant in podobno. Ne sramujte se te hibe, ki sploh ni hiba. Nasprotno. Naglušnost mi je dala zagon za naprej. Vsem predlagam, da občasno preverite svoj sluh.
Vsebino omogoča AUDIO BM.
