Eden od zakoncev se vrača iz službe. Zadovoljen, ker gre domov. Med tisočimi mislimi se spomni vabila na praznovanje, ki sta ga dobila pred nekaj dnevi. Začne se notranji monolog.
"Sva že odgovorila? Izpadla bova neresna. Spet je vse na meni. Nikoli nimam vsega opravljenega in se sploh ne morem sprostiti. Zagotovo ni nič drugače tudi glede najinega izleta. Tako ali tako je ves moj trud zaman. Ne razume me. Ne ceni me. Vse drugo je bolj pomembno kot midva." Ko pride domov, na vprašanje: "O, lepo, da si doma! Kako je bilo v službi?" odgovori s sikanjem, napadom in obtožbami. Nadaljevanje ni prijetno.
Vama je znano? In vse skupaj se je začelo z eno bežno mislijo.
Dinamika bežnih misli
Vsak dan se nam po glavi sprehodi na tisoče misli. Te misli so med drugim sestavljene iz naših idej, načrtov, pričakovanj, spominov itd. Nekatere naše misli so srečne, mnoge pa tudi ne. Imamo skrbi, pomisleke, upanja, napovedi in ogromno nedefiniranih misli. Razmišljamo o preteklosti in o prihodnosti. Večina od naših misli spada v kategorijo bežnih misli. Pridejo in gredo.
Čez dan jih imamo toliko, da bi bilo nemogoče, nepraktično in zelo zmedeno preučiti vsako izmed njih. Ko se misli sprehajajo skozi naš um, se lahko zgodi več stvari. Lahko zbeži mimo brez posebnega vpliva. Lahko jo ustrezno razvrstimo. Lahko se je oklenemo in jo napihnemo. Vse je odvisno od tega, kakšen pomen ji pripišemo.
Pripisovanje pomena bežnim mislim
Čisto možno je, da svojim mislim ne pripišem posebnega pomena. Če se mi zdi, da ni tako pomembno, bo misel šla naprej tako hitro, kot je prišla, in dala prostor naslednji misli. Lahko zaupam, da se bo pojavila, ko bo spet treba. Če mislim, da je pomembno, si lahko misel, idejo ali opravilo nekam zapišem in se s tem ukvarjam kdaj pozneje.
Če je zelo pomembno, pa odreagiram takoj. Zanimiv način je, da če je nekaj pomembno in vzame manj kot dve minuti, pač naredim takoj. Do sem je vse jasno in dokaj enostavno. In tako razvrščanje navadno ni razlog za prepire in slabo voljo.
Razvada oklepanja bežnih misli
Ena od možnosti upravljanja z bežnimi mislimi je oklepanje. Misel zadržujem v svojih mislih in jo v nedogled hranim s svojo pozornostjo in razlagami. Lahko ugibam, kako je pozabljivost mojega moža nekaj stalnega. Postanem razdražena in se prepiram z njim, čeprav ga tisti trenutek sploh ni ob meni.
Ne poznam njegovih razlogov, a jih vseeno poznam. Pripisujem svoje zgodbe in razmišljam, kako njegova (sedaj že) vsesplošna pozabljivost vpliva name in na najin odnos in na našo družino. Rišem scenarije in postanem jezna, užaljena in nemočna. Iščem krivdo na drugi strani. Se zdi absurdno? Seveda je. Vendar hkrati ni. Podrobnosti so mogoče drugačne, a to se pogosto dogaja vsem zakoncem.
Ni vse tako pomembno
Ena od rešitev je, da smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da so številne neprijetnosti le bežne misli, ki jih jemljemo preveč resno. Tega, kaj je pomembno, je resnično veliko manj, kot tega, čemur pripisujemo pomembnost. Pogosto napihnemo resnični pomen zaradi utrujenosti, hitenja, pomanjkanja informacij, pomanjkanja bližine …, ker smo lačni (hrane ali povezanosti). Večina bežnih misli, ki v resnici niso pomembne, se razreši s trenutkom umirjenosti, objemom in dobrim spiskom.
Negativno razmišljanje je razvada
V resnici pa je oklepati se nepomembnih misli in negativno razmišljanje tudi razvada. Večkrat, ko to počnemo, bolj resnično se nam zdi vse skupaj in težje ustavimo negativne mlinčke v svojih glavah. Če se nam to dogaja, smo s ponavljanjem oblikovali nevronske poti, ki se aktivirajo vsakič, ko smo v neravnovesju.
To je naš način soočanja s spremembami in stresom. Dobra novica je, da se tega lahko odvadimo. Lahko se navadimo preverjati naše miselne konstrukte in razmišljati pozitivno o sebi in zakoncu. Vedno lahko izberemo, kaj si bomo mislili in kakšen pomen bomo pripisali dogodkom in bežnim mislim. Vedno lahko naredimo problem ali pa ustvarimo priložnost.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
