Žiga Hriberšek je akademski slikar, vsestranski umetnik, ki kreira na različnih področjih, od slikarstva, ilustracije do grafičnega in predmetnega oblikovanja. Njegove umetnine in projekte si lahko ogledate na njegovi spletni strani.
Za svoja dela je bil večkrat nagrajen, njegovi izdelki so se pojavili v svetovno znanih revijah Forbes in New York Times. Zmagal je tudi na natečaju za prenovo nogometnega pokala Nogometne zveze Slovenije in oblikoval nov pokal.
Pred kratkim je dokončal freske na zunanjosti cerkve svetega Vida v župniji Videm –Dobrepolje, kamor se je priženil in si ustvaril družino. Na freskah je upodobljenih pet skrivnosti svetlega dela rožnega venca.
Kako vas je življenjska pot pripeljala v župnijo Dobrepolje?
Ko sem študiral v Ljubljani, nisem bival v študentskih domovih, ampak smo vedno živeli v stanovanjih. Imel sem cimro, s katero smo se zelo spoprijateljili, imeli smo podobne vrednote in zanimanja. Spoznal sem tudi njene prijatelje, družino, tudi njeno sestrično, ki je pozneje postala moja žena.
Prvič sem bil v Dobrepolju prav na poroki svoje cimre in bilo mi je všeč. Ko sva se pozneje z ženo odločala, kje bova živela, sva se odločila, da bova ostala tu. Tukaj sem se našel, okolje mi je všeč, saj mi mesto nikoli ni bilo preveč blizu, čeprav sem dolgo živel v Ljubljani.
Kako je prišlo do tega, da ste danes umetnik? Je bilo to ves čas del vas?
Slike in umetnost nasploh so me vedno zanimali. Prihajam iz župnije svetega Pavla v Preboldu in naša cerkev ima v notranjosti freske, ki so se mi kot otroku vedno zdele fascinantne, zanimalo me je, kako se take stvari sploh naredijo.
Toda v času osnovne šole so me zanimale povsem druge stvari, na primer šport. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi se usmeril v umetnost. Nekje proti koncu srednje šole pa sem začel iz dolgčasa malo risati. Po koncu srednje šole sem šele vedel, da me to zares zanima. Po veliki sreči sem našel umetnost, ker na neki točki sem bil kar precej izgubljen, sploh nisem vedel, kam bi se usmeril.
Najprej sem šel študirat jezike, ker mi je bilo tako svetovano, saj so mi jeziki vedno šli. Toda nisem se našel tam. Hvala Bogu sem odkril ustvarjanje, ker mi je to dalo neke vrste osebnostno samopotrditev in pogum, ki ju potrebuješ, ker je ta pot vseeno nekoliko težja kot neko klasično izobraževanje.
Če imaš dovolj poguma, da greš po tej poti in da ti na neki točki začne postopoma uspevati oziroma se začneš dobro počutiti v svoji koži in vidiš, da si sposoben, se je vredno odločati za težke stvari in odločno iti naprej.
Kako kot umetnik sploh najdete svoj stil?
Imam občutek, da moraš biti sposoben samorefleksije. Umetnik ne more biti nekdo, ki nima samorefleksije. Jaz sem zelo sentimentalen človek in zato je tudi moja umetnost dokaj sentimentalna. Iščem neke emocije, odzive, spomine, trenutke.
Bolj kot to, da najdeš svoj stil, se zgodi, da stil najde tebe, nekako organsko te poišče in te odraža. In proti temu se ni dobro načrtno boriti, saj se boriš sam proti sebi, postajaš sam svoj sovražnik. Dolgoročno bodi zvest in pot te bo pripeljala tja, kamor te bo.
Seveda pa vmes odkrivam različne tehnike, saj se bolj kot na stil osredotočam prav na tehnike. Vedno me zanima, kako so stvari narejene tudi s tehničnega vidika. Rad se poglabljam v tehnike, ker vidim različne interne povezave znotraj umetnosti, pa tudi interdisciplinarno, na primer v psihologiji, filozofiji, literaturi.
Fino je, da nisi preveč zacementiran, ampak da si tudi odprt in ne rečeš avtomatično, da nečesa ne počneš in ne znaš. Sam sem bil vedno odprt za nova znanja.
Omenili ste, da moraš sebe zelo dobro poznati. Se vam zdi, da ste sami sebe že dobro poznali ali vam je umetnost pokazala vašo osebnost? Verjetno je to težko razmejiti?
Eno in drugo na koncu. Vidiš, da te je pot usmerila, spremenila. Umetnost te spremeni, mora te spremeniti, ker daš skozi kreativni proces sebe na plano.
Če opravljaš neko "običajno delo", si v službi, potem pa prideš domov in imaš popoldanske hobije, družino, šport, karkoli, kar te oblikuje, sebe izražaš bolj zunaj službenega časa. Tukaj pa je ta meja zelo zabrisana.
Tvoje delo se spaja z mišljenjem in življenjem. Velikokrat je bilo v prenesenem pomenu rečeno, da umetniki hodijo okrog napol razgaljeni, ker živijo to, kar se vidi navzven, v njihovih delih. Iluzorno bi bilo misliti, da te umetnost ne razgali.
Kot umetnik tudi po "službi" velikokrat razmišljam o svojem delu. Velikokrat se zalotim, ko razmišljam, kako bi nekaj naredil, ali pa nekaj pogledam in pomislim, da je zelo zanimive barve. Rekel bi, da se moraš dobro poznati že prej, ampak moraš tudi vedeti, da te bo tvoja umetnost spreminjala.
Je pa seveda veliko projektov, ki nastanejo po dogovoru in so res bolj "službene narave" ter me morda ne odražajo toliko kot tista umetnost, ki jo oblikujem sam.
Kje pa iščete navdih za vse, kar delate?
Navdiha mi na srečo ni nikoli manjkalo, vedno imam ogromno idej. Zdi se mi, da si kot umetnik neke vrste oddajnik, ki se mora samo naravnati na določeno frekvenco, da dobivaš impulze in ideje.
Odvisno, kaj počnem, ampak velikokrat je navdih literatura, glasba. Dostikrat je pa tako, da da stranka ali naročnik neko iztočnico, iz katere črpam. Sam zelo rad sodelujem z ljudmi. Sodelovanje se mi zdi zelo pomembno, da lahko tudi drugim prepustiš besedo, da ti dajo nek izziv, te usmerijo v nekaj, na kar morda sam sploh ne bi pomislil. Na koncu vidiš, da je to področje res zanimivo in se najdeš tudi v tem.
Kaj je bila vaša prva misel, ko vas je domači župnik povabil, da bi sodelovali pri tem projektu? Ste takoj privolili?
Takoj sem privolil, čeprav me je bilo na začetku seveda nekoliko strah, saj je to moja domača župnija. Čutil sem veliko odgovornost, saj sem sam sebi največji kritik. Vedel sem, da bom vsakič, ko bom šel k maši, gledal to, kar sem ustvaril, zato sem res hotel, da je dobro narejeno, čeprav se tudi povsod drugje maksimalno potrudim.
Zelo sem bil navdušen nad izzivom, saj zelo rad delam poslikave, ki so namenjene javnosti, na objektih, ki si jih vsi lastimo in lahko nagovarjajo širše občestvo. Rad delam freske, ki so sicer zelo specifičen proces, poznati moraš neke trike, posebnosti, zahtevajo veliko dela – te freske sem delal več kot 2000 ur oziroma deset mesecev, dolgo časa traja, da prideš do končnega cilja in posledičnega zadovoljstva.
To je kar malo strašljiv občutek, ko veš, da bo trajalo, ampak je pa potem še toliko lepše, ko končaš in vidiš, da si naredil nekaj dobrega za ljudi. To je zelo, zelo lep občutek.
Kaj je bil največji izziv pri vašem ustvarjanju?
Največji izziv je sama tehnika. Izziv freske je, da ne dopušča napak. Če je popolnost tista Božja kategorija ali pa neka limita, ki se ji lahko samo približujemo, je cilj priti čim bližje tej limiti.
Res sem se trudil, da so ometi mešani na roko, da je bilo vse v enakih razmerjih, enakih postopkih. Tu ni prostora za popravke, vsak segment, ki ga dodaš, mora biti narejen tako, kot je treba. Odtenki se morajo ujemati, čeprav delaš več dni zapored.
Ker sem delal zunaj, sem moral biti pozoren na temperature, tako sem na primer poleti delal ponoči. Začel sem delati ob desetih zvečer in končal ob šestih, sedmih zjutraj, ker so bile samo takrat temperature znosne za delo, čez dan je bilo prevroče. Pri takem delu si tudi ne moreš privoščiti dopusta in prekiniti dela za 14 dni, delati moraš konstantno.
Veliko stvari je popolnoma neodvisnih od vas, kajne?
Tako je, če delaš zunaj, se moraš prilagajati. Ni tako kot v ateljeju, kjer imaš konstantno svetlobo, temperaturo in druge pogoje.
In to, da ne moreš biti prost. Edini dan, ko sem si res vzel prosto, je bila nedelja, drugače pa sem delal šest dni na teden po deset, dvanajst ur na dan, včasih tudi več. To je bil res velik izziv, ampak mi je delo na prostem res všeč.
Verjetno ste ogromno premišljevali o tem, kar upodabljate. Je bilo ustvarjanje za vas tudi neke vrste molitev?
Definitivno. Že sam proces je kot neka molitev, ponavljanje. Poteze sledijo ena za drugo kot pri rožnem vencu. Zelo lepa lastnost freske je, da je ob nanosu slika videti popolnoma drugače kot takrat, ko se posuši in se pigment usede v omet.
Določene poteze, ki so prej nevidne, postanejo vidne. Lahko bi rekli, da resnica pride na dan, vse tiste nepravilnosti in pigmenti, ki se jih ne zavedaš, se pokažejo v svoji pravi podobi in res izpade kot rek, da resnica vedno zmaga.
Ob ustvarjanju rad poslušam tudi glasbo, velikokrat je to klasična glasba, sploh Bach. Nekaj časa pa preživim tudi v tišini in razmišljam, padem v nek občutek, kjer je videti, kot da bi se slika kar sama naredila, ker mi nekdo vodi roko. Ko sem bil mlajši, me je bilo tega stanja nekaj časa celo strah, ko imaš občutek, da se stvar sama dela in da se lahko jutri zbudiš in ne boš več znal ustvarjati.
Potem sem se čez čas naučil in dobil tisto zaupanje, v bistvu zaupanje v Boga, da je z namenom tako, da more biti breme nečesa od tebe vzeto in da si orodje tistega, ki je nad teboj. Na tak način sedaj to dojemam in je bistveno lažje kot prej v tisti paranoji.
Pa zdaj kaj drugače gledate na primer na ta del rožnega venca ali na celoten rožni venec, ga vidite v drugačni luči?
Definitivno mi je zdaj bližje, ker gre za temelje Cerkve, brezčasno in trdno jedro. Zdi se mi, da ko to upodobiš, prevzameš zelo lepo nalogo in hkrati veliko odgovornost. Upodobljene skrivnosti na cerkvi so kot neka vizitka, ki jo dobiš ob prihodu v neko ustanovo.
Veliko sem začel razmišljati o simboliki, na primer o vodi – čistosti, transformaciji vode v vino, na kakšen način to vpliva na človeka in tudi širše, na družbo, na narod. Enako velja za simboliko poroke, neke zveze. Razmišljal sem o krstu v Jordanu in o odgovornosti, da daš krstiti otroka.
Ob delu sem razmišljal, kaj pomeni biti kristjan, kaj pomeni biti sodoben kristjan, kaj mi pomenijo zakramenti, kako se udejstvovati kot kristjan, kako pomembno je, da zares živiš kot kristjan in da stojiš za tem, kar veruješ, da niso to samo neke prazne stvari, ki jih počnemo iz navade, ampak so globoke stvari, ki imajo jedro zasidrano več kot dva tisoč let nazaj. To jedro je pomembno, je lepo, človeka napolni z veseljem in ljubeznijo.
Kaj hočete sporočati s svojo umetnostjo?
Hočem biti dostopen, navdihovati čim večji spekter ljudi, ustvarjati nekaj, kar želi biti razumljeno. Ne želim delati umetnosti, ki bi ljudem sporočala: "Kdo pa si ti, bebček? Jaz sem preglobok zate."
Hkrati želim sprožiti neke občutke, emocije, zato ob vsaki umetnini napišem nek kratek tekst. Z vsem delom, ki ga pokažem javnosti, želim pokazati, da praznina (v mojem primeru bela stena), ni mesto obupa, ampak je mesto priložnosti in da se stvari vedno da narediti. Skozi to, kar delam, samemu sebi dokazujem, da se s predanostjo, odprtostjo, delom da narediti marsikaj.
Velikokrat razmišljam o tem, kaj je talent. Mislim, da je talent odprtost do nečesa, da imaš neko afiniteto, da si se pripravljen na tisoče, deset tisoče ur predajati eni preprosti stvari, ki se ji reče nanašati pigment na neko površino in ustvariti neko podobo.
Če zbanaliziramo, se res lahko vprašamo, kaj nam je, da to delamo. Ampak prav skozi to banalnost lahko ljudje res začutijo nekaj ali pa doživijo nek pozitiven občutek. To je tisto, kar je meni neverjetno in tako zelo drago. To hočem predati drugim.
Kako želite umetnost predstaviti svojemu sinu? Za zdaj je še zelo majhen, star dobro leto, a vseeno, si želite, da bi skupaj ustvarjala?
Umetnost mu hočem predstaviti predvsem kot nekaj, kar počneva skupaj, ne kot nekaj, "kar počne ati takrat, ko ni z menoj". Nočem, da je umetnost blokada med nama, ker se mu takrat ne morem posvetiti in se mu zaradi tega zameri, ampak ga hočem čim bolj vključiti v to, da bo vse skupaj kot neka zabava, "greva ustvarjat, greva se skupaj zabavat".
Če bo seveda sploh hotel sodelovati, morda tudi ne bo. Umetnosti mu nočem zamoriti, kar se lahko hitro zgodi, ker hočeš neko znanje, ki si ga usvojil, predati naprej. Če bo želel, mu bom vse to predstavil na tak način, če pa bo hotel brcati ali metati žogo, naj jo brca ali meče. 😊
