Čustveni izbruhi pri otrocih starše radi zmedejo, saj pogosto nastopijo brez opozorila. Ob tem se matere in očetje počutijo razočarane, pa tudi, priznajmo si, nekoliko nemočne.
V osrčju teh izbruhov pa se skriva globoka resnica: otroci se soočajo s čustvi, ki jih morda še ne razumejo v celoti. Podobno kot imajo odrasli včasih težave z izražanjem svojih občutij, tudi otrokom primanjkuje orodij, s katerimi bi obvladovali svojo vedno večjo paleto čustev. Starši pa lahko otrokom pomagajo opredeliti njihova čustva, medtem ko prepoznavajo lastne težave, s katerimi se ob tem soočajo.
Ko otrok doživi čustven izbruh, ta pogosto odraža njegov notranji boj. Morda ga je preplavilo hudo razočaranje, morda žalost ali celo navdušenje. Ker pa teh čustev ne zna ustrezno izraziti, se zateče k telesnim izbruhom.
Za starše je to lahko opomin, da njihovi čustveni odzivi morda niso tako zelo drugačni od čustvenih odzivov njihovih otrok. Tako kot otrok morda ne ve, zakaj je razburjen, se lahko tudi odrasli pretirano odzovejo na določene okoliščine, ne da bi v celoti razumeli svoja čustva.
Kako otrokom pomagati pri obvladovanju čustev
Starši lahko za spodbujanje čustvenega zavedanja pri otrocih uporabijo praktične strategije. Ključnega pomena je spodbujanje odprtega pogovora o čustvih. Starši so lahko zgled tega vedenja tako, da delijo svoja čustva in jih opisujejo v preprostem jeziku.
Stavki, kot sta "žalosten sem, kadar ne najdem ključev" ali "naveličana sem, ker imam preveč dela", lahko otrokom pomagajo povezati njihova čustva z določenimi okoliščinami na zelo praktičen, varen in prizemljen način.
Drug učinkovit pristop je, da otroke naučimo prepoznavati lastna čustva, ko jih ta preplavijo. Ko pride do čustvenega izbruha, lahko starši otroke nežno usmerijo, da bi razumeli, kaj čutijo. Z vprašanji, kot je "Si zdajle jezen ali žalosten?", jim lahko pomagajo, da bodo znali ubesediti svoja čustva.
Sčasoma ta praksa otroke spodbudi, da prepoznajo in posredujejo svoja čustva, namesto da bi se zatekali k čustvenim izbruhom. Prej ko slej bodo znali reči "jezen sem" z enako lahkoto, kot bi rekli "lačen sem" ali "rada bi šla v posteljo".
Priložnost za duhovno rast
Na ta proces čustvenega odkrivanja lahko gledamo skozi duhovno prizmo – še posebej v katoliškem izročilu razločevanja, ki ga je opisal sv. Ignacij Lojolski. Ignacij je učil, da je razumevanje lastnih čustev način za prepoznavanje Božje navzočnosti v naših življenjih.
Starši lahko svoje otroke spodbujajo, da na svoja čustva gledajo kot na sredstvo za odkrivanje svojih želja in izbiro najboljše rešitve, ko ugotavljajo, kako nas različna čustva vodijo po različnih poteh. To pomeni, da se lahko že zelo zgodaj naučijo razločevati.
Ta pogled omogoča tako otrokom kot staršem, da na čustvene izbruhe ne gledajo le kot na zahtevne preizkušnje, temveč kot na priložnosti za rast in globlje razumevanje.
Čustveni izbruhi lahko služijo kot ključni trenutki čustvene pismenosti tako za otroke kot za starše. S spodbujanjem tovrstne čustvene pismenosti lahko starši otrokom pomagajo izraziti njihova čustva in obenem premišljujejo o lastnih čustvenih odzivih.
Na ta način lahko družine skupaj rastejo v razumevanju in milosti, ob tem pa jim krmarjenje po zapleteni pokrajini čustev predstavlja skupno potovanje po poti razločevanja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
