Diplomatka, ki združuje zahtevno službo in družino s tremi otroki: “Materinstvo je bistven del mene”

V tokratni epizodi rubrike Ženska ženski se predstavlja Anja Marija Arko, žena, mama treh otrok in profesionalna diplomatka. Prvič je v tujini službovala v Ženevi, dvakrat pa v Parizu, kjer trenutno živi z družino. Poleg tega, da je žena krasnemu možu in mama trem otrokom, je tudi hči, sestra dvema bratoma in eni sestri, snaha, svakinja, prijateljica.

Glede hobijev in časa zase pravi, da ni najboljši zgled, a vendar si ga vzame. To je predvsem zmenek s prijateljicami ali tek v ženski družbi, kar nanjo deluje izredno terapevtsko.

Njen velik hobi je kolesarstvo. Trenutno kolesari predvsem do službe, sta pa z možem v študentskih časih kar veliko prekolesarila, lepe in tudi večdnevne poti. Njeno navdušenje nad kolesarstvom izvorno izhaja iz osebnega srečanja s Primožem Rogličem leta 2018 po finalu Dirke po Franciji, ko je zasedel četrto mesto, zaradi česar je tudi začela spremljati omenjeno dirko.

Nato je prišel Tadej Pogačar, ki tako kot Anja izhaja iz Komende, s čimer se zelo rada pohvali in kar navduši francoske sogovornike. Navdušil jo je tudi Matej Mohorič, čigar knjiga ji je pomagala bolje razumeti skrivnosti tega športa.

1. Kakšen je za vas idealen dan? Kako se začne, nadaljuje, konča …? Kateri elementi ne smejo umanjkati?
Če odštejem počitnice, ko je idealnih dni veliko, je skozi leto idealen dan zame sobota, po možnosti sobota pred podaljšanim vikendom. Začne se s prebujanjem brez budilke. Mož prinese svež kruh in rogljičke iz pekarne ali pa si, če smo v Sloveniji, rogljičke spečemo v pečici.

Sledi bogat in počasen zajtrk, kjer ne manjkajo niti mehko kuhana jajčka ali jajčka z ocvirki in ob srkanju kave sledi pogovor o načrtih za vikend. Odpravimo se na eno- ali večdnevni izlet do Atlantskega oceana, ko smo v Franciji, v Sloveniji pa v hribe.

V Sloveniji je v idealnem dnevu namesto izleta lahko tudi skupno delo in preživljanje časa na našem vrtu, ki ga seveda tu v Franciji še bolj idealiziram. Naužijemo se zraka in iger, smeha, po možnosti naberemo kakšne rože za domov. Če je idealno, seveda vse poteka brez kreganja in vsak družinski član prispeva k dobremu počutju vseh.

Zvečer se vsi po dobri večerji zberemo v naši družinski rutini, se pogovorimo o dnevu, najmlajši član medtem zaspi, drugi še beremo vsak svojo knjigo. Sledi prost dan, tako da je vse zelo sproščeno in brez stresa za šolo in službo.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
V resnici kakšnih poglobljenih pogovorov zjutraj pred ogledalom sama s sabo nimam. Moja jutranja rutina je zjutraj zelo kratka, v ogledalo se raje pogledam pozneje.

Sicer pa sem precej optimistične narave, tako da v prenesenem pomenu se zjutraj v ogledalo pogledam, ko zbujam otroke, vsakega stisnem ali pobožam. Rekla bi, da si rečem: "Gremo, akcija!" Dejansko to tudi kdaj na glas izrečem. :)

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Tako se bolje in bolj samozavestno počutim, ker prejmem kako pohvalo, ker me hči pohvali in mi pove, katero od oblek bi si že zdaj rezervirala za takrat, ko bo moje velikosti. Redko si pripravljam obleke zvečer, ker se oblačim glede na jutranji navdih. Dejansko se iz oblačenja čuti, v kakšni fazi sem.

Želim si čim več obdobij, ko sem motivirana in ko je moja urejenost opažena. So tudi dnevi, ko namenoma nase dam rdečo obleko ali kaj takega, kar vem, da mi bo pomagalo dvigniti življenjsko energijo, in dan se odvije lepše.

4. Kaj vam pomeni materinstvo? Kakšne izzive doživljate kot mama treh otrok?
Res sem hvaležna, da materinstvo doživljam. Postalo je bistven del mene. Okoli materinstva oz. starševstva se je napletlo celo naše življenje – ljudje, druge družine in prek tega smo spoznali prijatelje v tujini.

V mojem poklicu res ni najbolj pogosto, da bi imele diplomatke tri otroke. K sreči imam moža, ki je kljub tudi naporni službi krasen oče in mož, tako da že ves čas nekako kombinirava in krmariva, da gremo skozi leta s čim manj "buškami". Otroci v Franciji so kar velik del dneva od doma – šola skozi dan traja dlje časa, večinoma do poznega popoldneva, potem so še dejavnosti. Imajo pa več počitnic in imamo vikende.

Gotovo se v našem življenjskem stilu kvantitativno ne moremo toliko posvečati eden drugemu kot v kakih drugih življenjskih stilih, imamo pa zato toliko bolj izrazite naše dnevne in tedenske, mesečne rutine: poleg skupnih obrokov zjutraj in zvečer, pogovoru ter tudi skupni molitvi pred spanjem so tu še petkovi filmski večeri s palačinkami, del leta tudi kavice ali zajtrki oz. večerje na našem mini balkončku, že omenjeni sobotni zajtrki, pa seveda krajši ali daljši družinski oddihi.

Te male ali večje rutine so kot neke svetle točke, ki mene osebne kar držijo pokonci in vlečejo naprej. Ob vseh omenjenih rutinah se znotraj družine (spet) postavimo na isto valovno dolžino in jo ohranjamo. Ko pride do problema, se pogovorimo, običajno po kosilu med vikendom. Kar se mi zdi pomembno, poleg čiste osnove, da sva z možem (vnaprej) usklajena, je, da se čutimo kot "ena ekipa" in to prispodobo z možem rada uporabiva.

Zanimivo mi je, ko mi kdo reče, kako mi to uspe – zahtevna služba in petčlanska družina – pa je moj odgovor, da mene to rešuje. Moje možgane na poti domov napolnijo čisto druge misli, radosti in tudi skrbi – mislim, da je to tudi za zdravje dobro, sicer se ves čas vrti isti film službenih skrbi, kar morda pripelje tudi k izgorelosti.

5. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Iskrico ohranjava z vsakodnevnim pogovorom, izmenjavo in zanimanjem eden za drugega. Mož me je navadil, da se vsak dan vprašava, kako sva, in si to podeliva. Ko tega ni, je jasno, da imava manj iskrivo obdobje. Zanimanje eden za drugega, tudi če se začne s preprostim: "Kakšen je bil tvoj dan?"

Najino iskrico ohranjava tudi z občasno jutranjo kavico – na balkonu ali pa tudi v kavarni, potem ko oddava otroke v šoli. To je najinih pet minut, ki lahko zelo vplivajo na razplet dneva ali tedna. 

6. Vaša družina je že kar nekaj let preživela v tujini, kjer delate. Kaj bi rekli, da so plusi in minusi te odločitve? Kaj vam pomeni vračanje v domovino?
Sama sem se kot otrok mimogrede naučila tujega jezika, ko smo z družino živeli v tujini. Kmalu sem ugotovila, da je to res velik dar, zato sem si želela, da bi enkrat to možnost imeli tudi moji otroci. To je bilo takrat še zelo daleč, sedaj pa ugotavljam, da se je to zgodilo. Življenje v Parizu vsakemu članu družine prinaša eno veliko obogatitev – vsi smo v svojem vsakdanu soočeni z veliko širino, možnostmi, izkušnjami, ki jih doma ne bi bili toliko deležni.

Velik plus je seveda imeti zanimivo službo v tujini, živeti v takem čudovitem mestu, kot je Pariz, imeti možnost spoznavati tudi državo Francijo in ljudi. V Sloveniji se npr. ob sobotah zjutraj lahko odločimo, kam bomo šli smučat ali hodit v hrib (take izbire v Parizu ni), v Parizu pa je izbira med različnimi svetovnimi znamenitostmi, atlantsko obalo ali že samo sprehodom ob Seni, da o pestrosti ponudbe restavracij in trgovin sploh ne govorim.

Seveda življenje v tujini in selitev cele družine prinaša tudi izzive. Navajanje na življenjski stil, šolski sistem, zavedanje, da neka prijateljstva sedaj lahko intenzivno gojimo in bo to s francoskimi prijatelji po vrnitvi v Sloveniji težje.

Pri obeh družinskih odhodih v tujino sva imela v mislih željo, da bi otroci imeli korenine doma. Pri majhnih otrocih so starši center sveta in je lažje, pozneje se center razširi in postaja selitev težja. Prvi odhod je bil zato manj problematičen, pri drugem sva se zavedala, da loviva zadnji vlak, da gremo in da (še) ne bo preveč hudo oditi in potem tudi priti nazaj.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Težko rečem, da sem hvaležna za to izkušnjo, ampak če govorimo o preizkušnjah, bi omenila prvi spontani splav, ki sem ga doživela … Bilo je kmalu po poroki, na poročnem potovanju, do spontanega splava je prišlo relativno kmalu, še preden sva povedala, da "sva noseča", tako da je bila to izkušnja, ki sva jo delila v zelo ozkem krogu.

Je pa pri meni povzročila velik dvom v to, ali bova sploh lahko imela otroke, zakaj se je to zgodilo, občutki krivde … Sledilo je nekaj psihično napornih mesecev in nato ena malo bolj zaskrbljena nosečnost, ki pa se je k sreči lepo končala.

Ko sem to preizkušnjo prebolela, se je kmalu zgodilo, da sem izkušnjo začela počasi ceniti, saj sem bila lahko razumevajoča sogovornica prijateljicam, ki so šle skozi podobno (ali hujšo) izkušnjo izgube otroka. Zdi se mi, da brez te izkušnje tudi ne bi toliko cenila dejstva, da sem lahko mama in morda bi bila drugačna mati, kot sem.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Pomislim, ne glede na težo tistega trenutka, da sem lahko res neizmerno srečna za vse, kar imam. Samo pomislim, kaj vse mi življenje daje, in si rečem, da se res nimam kaj pritoževati, ampak se zahvaljevati.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Z glasbo, s petjem. Zame vsekakor velja: "Kdor poje, dvakrat moli." Najbolj se duhovno odprem in napolnim, ko poslušam ali skupaj z drugimi pojem kake pesmi, ki jih v vsaki fazi življenja doživljam drugače. Večinoma gre za pesmi, ki jih poznam že celo življenje in jih šele sedaj res doživljam kot molitve – to me včasih res precej gane in tudi duhovno napolni.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Rada sem pripadnica "nežnejšega" spola, rada sem ženski del para in da imam ob sebi mojo boljšo polovico, ki je tudi rad moški. Rada sem tudi tisti del para, ki mu po mojem mnenju naravno pristoji, da se občasno bolj uredi, si nadene šminko, obuje pete.

Rada pa sem ženska tudi zato, ker smo ženske matere, kar je zame izjemna izkušnja. Najlepši trenutek v življenju zame je, ko rodiš otroka in ti ga dajo prvič na trebuh oz. v objem. Zaradi te izkušnje sem kar nekako pozabila na dogajanje med relativno dolgimi porodi. Že zaradi te izkušnje si ne bi nikoli želela zamenjati vloge. Nedvomno gre pri opisanem trenutku tudi za občutek olajšanja in je tudi zato ta trenutek tako zelo lep.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.