“Bolj ko pripadaš drugemu, svobodnejši postajaš”

Predan italijanski profesor, ki je v skrbi za dijake mimogrede postal še priljubljen pisatelj, bo danes na Slovenskem knjižnem sejmu spregovoril o svoji že peti v slovenščino prevedeni knjigi Klic. Še pred tem pa smo se z njim pogovarjali o učiteljih, lepoti, Bogu, imenih in še čem.

Pred dobrim letom ste se poročili. Lahko z nami podelite kakšno spoznanje prvega leta zakonskega življenja?
Skrivnost sreče je ljubiti in biti ljubljen. Oboje pa je odvisno od tega, ali se naučimo dopustiti biti ljubljeni. Prvo leto zakona je odkritje, da bolj ko pripadaš drugemu, svobodnejši postajaš, bolj ko se ga učiš ljubiti, bolj postajaš ti sam. To je eden od paradoksov življenja: da bi se našli, se moramo nekomu podariti.

Pisatelj Raymond Carver, ki je za rakom umrl pri 50 letih, je v hvaležnosti ženi za zadnja leta hotel, da na njegov grob vklešejo verze iz ene njegovih pesmi: "In si od tega življenja/dobil, kar si hotel? /Sem./In kaj si hotel?/Da se imenujem ljubljeni,/da se čutim ljubljenega na zemlji."

Radi imate lepoto. Od kod vaše pristno čudenje nad svetom in življenjem, ki ju vselej tako briljantno ubesedite?
Vsak od nas ima poklicanost, edinstven in neponovljiv način bivanja v svetu, ki se uresničuje na različne načine. Sem učitelj in pisatelj, vendar sta to le dva načina uresničevanja moje poklicanosti, ki je globlja in ni odvisna samo od delovanja, ampak tudi od bivanja.

Ta poklicanost je iskati lepoto, kjerkoli je, in poskrbeti, da jo odkrijejo drugi, ki je še ne vidijo. Mislim, da je to dar, milost, način, kako Bog želi, da sem srečen in da osrečim druge. Zame je sprehod po gozdu dovolj, da sem tako srečen, da jokam od čudenja in da moram potem o tem vsem pripovedovati. In svet je poln takih možnosti.

Koga imate pred očmi, ko pišete? Katere vrednote želite predati dijakom in bralcem?
Samo eno stvar: lepoto. Resnica je ljubezen, ki se izkaže, lepota pa je ljubezen, ki se uresničuje. Ko pišem in poučujem, si prizadevam samo za to, kar je dejal pesnik Keats: "Lepota je resnica, resnica lepota; to je vse, kar na zemlji vemo, in vse, kar je treba vedeti." In to zato, ker, kot pravi Keats: "Lepa stvar bo vedno v veselje, vedno lepša je, nikdar ne bo odšla v nič."

Zanima me premagovanje smrti. Ne samo živeti, hočem biti živ. Hočem, da me smrt najde živega! Nič in nihče se ne sme končati v niču. To je tisto, kar želim sporočiti, še bolj kot z besedami s svojim življenjem.

S svojimi romani – zdi se, da z vsakim bolj – razodevate, kako pomembno vlogo v življenju mladega človeka lahko odigra učitelj. Kako ste to doživljali nekoč kot učenec in kako danes, ko ste profesor?
To, kar sem, sem zato, ker sem imel posebne učitelje. Najprej moja starša, njun predmet je njuna ljubezen, pravkar sta praznovala 59 let zakona in ni večjega nauka od tega.

In potem dva srednješolska učitelja: učitelj književnosti, ki mi je nekega dne posodil svojo najljubšo pesniško zbirko, je v meni videl iskro, ki je nisem videl niti sam, in tako sem spoznal, da želim to početi tudi sam: srečevati lepoto in poskrbeti, da se z njo srečajo tudi drugi.

In potem učitelj verouka na moji šoli: don Pino Puglisi, ki ga je ubila mafija, ko sem bil star 17 let.

O njem pripovedujem v romanu Kar ni pekel, ki je preveden tudi v slovenščino. Zaradi mučeništva tega človeka sem se zavedel, da ne smem zapraviti svojega življenja. In vidim, da ko skrbim za fante, tudi oni cvetijo, kot se je to zgodilo meni, kajti da bi živel, se moraš čutiti zaželenega in poklicanega. To je skrivnost vzgoje.

V vaših knjigah na različne načine vedno znova srečujemo tudi Boga. Zakaj se vam zdi vanje pomembno vključevati razmislek o presežnem?
Ker je vprašanje o Bogu pred vsem religioznim najprej vprašanje o smislu življenja. Ni človeške kulture brez tega vprašanja in najlepše stvari, ki so bile kdajkoli ustvarjene, so prav tiste, ki so posvečene božanskemu. Vedno me je bolelo, da je bil Sokrat obsojen na smrt, ker naj bi mlade učil o novih bogovih, on pa jih je le spodbujal k iskanju resnice.

Enaka usoda je doletela Kristusa. Zdi se, da ne znamo prisluhniti tistim, ki nam pridejo povedat, da sreča izhaja iz pristnega odnosa z Božjim. In res je kultura brez Boga kultura, ki povzroča vojne, kot vidimo danes.

Dobivate v zvezi s tem kakšne odzive sicer neverujočih bralcev?
O Bogu nikoli ne govorim na "dogmatičen" način, kot da bi moral druge prepričevati, saj Bog ne potrebuje mene, da bi obstajal. Tako imam bralce vseh vrst in tisti, ki ne verujejo v Boga, odkrijejo, da morda ne verjamejo v boga, o katerem so jim govorili, a da morda obstaja še kak bolj smiseln.

Kako pa bi opisali svoj odnos z Bogom?
Moj odnos z Bogom je paradoksalen. Po eni strani je kot adrenalinski naval, nasprotje "opija ljudstva", o katerem je govoril Marx, ker vem, da mi je Bog dal vse, kar potrebujem, da bi bil srečen in bi osrečeval druge. Res pa je, da včasih, ko se soočim z bolečino, trpljenjem in zlom, občutim Božjo odsotnost. In si želim, da bi bil Bog bližje.

Ampak točno to me vodi, da ga iščem, in tako se mi povrne energija in razumem, da lahko tudi v bolečih situacijah nekaj naredim, in ta nekaj je tisto, kar Bog naredi po meni. Najlepša stvar je, da se v življenju vedno počutim zaželenega – tak, kot sem. Pripadnost je najlepša stvar mojega odnosa z Bogom.

Še nekaj navdihujočega, kar povezuje vse vaše knjige in mimo česar ne moreva, so imena. Imena vaših književnih oseb so zelo povedna, premišljeno izbrana – gotovo v skladu s pregovorom Nomen est omen. Zakaj se vam človekovo ime zdi tako ključno?
Pisatelj Elias Canetti je dejal: "Črke lastnega imena nosijo strašno čarobnost, kot da je iz njih sestavljen svet." Verjamem, da je to res, saj je vsak od nas svet, tj. vsota odnosov, ki jih imamo s stvarmi in ljudmi, za katere smo nenadomestljivi. Ime je torej način, kako rešiti ta svet, to ime obstaja samo enkrat v človeški zgodovini, da bi doseglo te stvari in te ljudi ter poskrbelo zanje. "Rešiti" ne pomeni nič čudnega, izhaja iz starodavnega korena, ki je pomenil narediti stvari združene, celovite, žive.

Verjamem, da ko odkriješ, pri čem si nenadomestljiv, kaj lahko samo ti si in narediš, odkriješ smisel svojega življenja. In ime je znamenje tega klica. Zaljubljenci si dajejo vzdevke, kar je, kot da poznajo skrivno ime, ime, globlje od tistega, ki ga poznajo vsi. In vedno me je zadene, kar piše v zadnji knjigi Svetega pisma, Razodetju: da bo ob smrti vsak od nas dobil svoje pravo ime, tisto, ki smo ga imeli nalogo iskati in uresničevati v svojem življenju. Verjamem, da je ime, ki smo ga dobili od staršev, zgolj lepa prispodoba za to "pravo ime".

Kako pa doživljate svoje ime? Včasih ste Alessandro, drugič Alex – sta to različni osebi? :)
Alessandro je ime grškega izvora, sestavljeno iz besed "alex" in "aner", ki pomenita "zaščitnik, branilec" in "človek, moški". Ime, ki mi ga je ob rojstvu izbrala mama, torej pomeni zaščitnik, branilec človeka, popolno ime za učitelja in nekoga, ki želi drugim prinašati lepoto.

Mame vedno bolje kot kdorkoli drug vedo, kdo v resnici smo ... Všeč pa mi je tudi, če me kličejo Alex, ki zame ni angleška okrajšava, ampak grški pridevnik. Tako se večkrat spomnim, kaj sem prišel počet v tem življenju. In lepo je, da te drugi na to spomnijo prav takrat, ko te pokličejo po imenu.

Če bi morali izbirati – za katero od svojih knjig, ki še nista prevedeni v slovenščino (Ogni storia è una storia d'amore in Resisti, cuore), si bolj želite, da bi jo lahko brali tudi v slovenščini?
Na to ne morem odgovoriti. To je, kot bi me vprašali, naj izberem najljubšega otroka. Ampak če bi bil prisiljen, bi rekel Resisti, cuore. Vsaka knjiga je na nek način odraz avtorjevega notranjega sveta in zadnja je najaktualnejši posnetek.

Je kot oporoka. A da bi v celoti razumeli to "zadnje poglavje", morate poznati prejšnja, tako kot morate poznati zgodovino nekoga, da ga resnično razumete. Zato upam, da boste prevedli obe knjigi ...

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.