V svetu, polnem neskončnega klepeta, je najti trenutke tišine zares redko razkošje. Søren Kierkegaard, danski filozof in teolog iz 19. stoletja, je imel oster vpogled v nevarnosti površinskega pogovora. Opozarjal je, da nas nenehno govorjenje ali "klepetanje" lahko odvrača od globljih resnic.
Po Kierkegaardovem mnenju je večina našega vsakdanjega govora plitva in zamegljuje, namesto da bi razkrivala pomembne stvari v življenju. Večina njegovih del nas spodbuja, naj se vprašamo ne le o tem, kaj govorimo, temveč tudi o tem, koliko govorimo – in ali so naše besede resnično potrebne.
Res je, da je tišina že od nekdaj bistvena za duhovno življenje. V tišini ustvarjamo prostor, kjer nam Bog lahko spregovori, kjer se naše srce spočije in kjer se molitev poglobi. Toda sveta tišina ni zgolj osebna samota; vabi nas tudi k vnovičnemu premisleku o naših vsakdanjih odnosih in hrupu, ki ga povzročamo sami.
Ponudimo tišino kot dar
Živimo v času, ko je "vsebina" – pa naj bo v obliki objav na družbenih omrežjih, podkastov ali nenehnih pogovorov – postala kraljica. Vsi smo nenehno spodbujeni (malodane prisiljeni), da prispevamo, delimo in sodelujemo.
Kaj pa če je eden največjih darov, ki jih danes lahko ponudimo svetu, naša tišina? Ne tišina, ki oddaljuje ali obsoja, temveč tišina, ki ustvarja prostor, da so drugi slišani.
V tišini je določena ponižnost, neizrečeno priznanje, da nam ni treba vedno zapolniti vsake vrzeli z besedami – ali da v resnici nimamo ničesar pomembnega sporočiti. S tem, ko se odločimo za tišino, ponudimo prostor za globlji razmislek, tako sami sebi kot ljudem okoli nas.
Pri tej praksi ne gre za to, da bi se umaknili v svoje majhne mehurčke ali se pretvarjali, da smo nad hrupom. Gre za negovanje pozornosti, ki bolj posluša kakor govori. Prava tišina ni zgolj odsotnost zvoka, temveč polnost navzočnosti. Omogoča nam, da smo pozorni na potrebe drugih, na Božje spodbude in na lepoto sveta, ki pogosto ostane neopažena, zakopana pod neskončnimi plastmi klepeta.
Tišina kot zavzetost
Če se odpovemo nekoristnemu pogovoru, to ne pomeni, da se izogibamo povezovanju z ljudmi; pač pa pomeni, da želimo ponuditi bolj smiselno, premišljeno sodelovanje. V našem svetu neskončnega uživanja vsebin je ta tiha pozornost lahko izraz dejavne ljubezni. Ko sprejmemo tišino, drugim ponudimo priložnost, da spregovorijo, da so opaženi in cenjeni brez prekinitev.
Katoličani smo poklicani, da iščemo tišino ne le v globini cerkve ali kapele, ampak tudi v hrupu našega vsakdanjega življenja. Naj gre za trenutek premisleka v molitvi v napornem dnevu ali za odločitev, da bomo raje poslušali kot govorili: ta drobna dejanja tišine lahko preoblikujejo naš način življenja in sporazumevanja s svetom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
