6 svetnikov nam daje zgled, kako se soočiti z izzivi starševstva

Starševstvo pomeni, da se človek nenehno sprašuje, ali ravna pravilno – in lahko ste prepričani: če imate najstnike, vam verjetno nenehno zagotavljajo, da vam ne gre najbolje od rok! In medtem ko dvomite vase, ste morda tudi nekoliko zmedeni ob vseh najrazličnejših sodobnih starševskih načinih in neštetih nasvetih, ki ste jih deležni.

Od "helikopterskih" staršev, ki neutrudno bdijo nad svojim otrokom in so v trenutku ob njem, ko gre kaj narobe, do starševskih "svetilnikov", ki svojim otrokom nenehno služijo kot nekakšni vodniki … nemogoče je najti en sam način starševstva za vse otroke.

Zato smo se odločili, da opustimo sodobne vzgojne načine in se ozremo k svetnikom. Izbrali smo peščico svetniških mož in žena, ki so svoje otroke v pogosto zahtevnih okoliščinah vzgojili v posameznike izjemne vere. Videli boste, da bi se lahko vsi zgledovali po sporočilnosti njihovega doslednega starševstva.

Svetnica iz 4. stoletja je leta molila za svojega neukrotljivega sina, sv. Avguština, vendar mu je pogosto "pridigala", in včasih se je zdelo, da ga s svojo versko zaskrbljenostjo naravnost duši. Nekoč je Avguštin pobegnil v Rim, ne da bi ji povedal, ona pa mu je sledila! Helikoptersko starševstvo na najvišji ravni!

Toda očitno je poznala svojega otroka: Avguštin je pozneje postal eden največjih teologov v zgodovini, svoje spreobrnjenje pa je pripisoval prav materini vztrajni molitvi in zgledu. Monikina neomajna ljubezen, tudi ko se je Avguštin dejavno upiral, je izkazovala globoko predanost končni blaginji njenega otroka. To pa je potrpežljiva ljubezen!

Zdi se, da je Ludvik kot francoski kralj dajal prednost vladanju in bojevanju v križarskih vojnah in ni bil pretirano praktičen oče. Poleg tega je bil zelo strog. Njegova pisma sinu so bila kot kraljevi priročnik za samopomoč: "Ne druži se z grešniki, izogibaj se razkošnim oblačilom in veliko moli." Nobenih objemov, nobenih pravljic pred spanjem.

In vendar je bil Ludvik veliko več kot le trd vzgojitelj: bil je zgled poštenosti, vere in služenja. Osebno je pomagal ubogim in v svojo vladavino vnesel globok čut za pravičnost. S svojim "strogim, vendar pravičnim" vzgojnim pristopom je svojega sina dobro pripravil na prihodnjo vlogo, saj je ta postal odgovoren vladar. Včasih ljubezen pomeni tudi postavljanje visokih meril!

Tomaž More je bil tako zaposlen z obrambo svoje vere in nasprotovanjem kralju Henriku VIII., da se je dal zapreti in usmrtiti, svoji družini pa je prepustil, da je morala poskrbeti sama zase. Za marsikoga nerazumljiva poteza družinskega moža in očeta, zaradi katere bi njegovi otroci gotovo lahko podvomili v očetovo ljubezen.

Ta dvom pa lahko odpravimo že s prebiranjem Tomaževih pisem iz londonske ječe. Njegovi zapisi razkrivajo globoko ljubečega očeta, ki je svoje otroke nenehno spodbujal, naj ostanejo močni v veri in kreposti. Hčerke, kot je bila Margaret, je vzgojil v odlične in izobražene ženske, kar je bilo v tistem času precej redko. Njegova zavezanost vesti pred udobjem je zapustila dediščino poguma in pokončnosti, ki navdihuje tudi današnje rodove.

Ivana je med nosečnostjo sprejela za mnoge sporno odločitev: dala je prednost življenju svojega nerojenega otroka pred lastnim zdravjem. Ta pogumna poteza jo je na koncu stala življenja. Nekateri bodo morda rekli, da je bila to nepremišljena odločitev, zaradi katere so njeni drugi majhni otroci ostali brez matere.

Toda Ivanina požrtvovalnost je utelešala najvišji izraz materinske ljubezni. Njen mož in otroci so med odraščanjem ohranjali spomin na svetniško mater, ki je živela ‒ in umrla ‒ zvesta svojim vrednotam. Njena zgodba je pričevanje o pogumu, tudi ob nepredstavljivo visokem tveganju.

Zelija je bila stvarna poslovna ženska, ki je vodila podjetje za izdelovanje čipk, medtem ko je vzgajala devet otrok (od katerih so štirje umrli še zelo majhni). Znala je biti stroga, včasih celo preveč, in ni imela težav svojim otrokom očitati, da lenarijo.

Z možem Ludvikom sta ustvarila dom, poln vere, ljubezni in spodbude. Ena od njenih hčera, Terezija, je zrasla v eno najbolj priljubljenih svetnic vseh časov, sv. Terezijo Deteta Jezusa. Zelijino ravnovesje med strogostjo in naklonjenostjo je pomagalo vzgojiti prihodnjo cerkveno učiteljico ‒ dokaz, da stroga ljubezen deluje, če je v navezi z vero in prijaznostjo.

Avguštin je pred svojim spreobrnjenjem v zunajzakonski zvezi dobil sina Adeodata (Božidarja). V otrokovem zgodnjem obdobju ni bil ravno "oče leta", če upoštevamo njegov svojeglav življenjski slog in filozofska beganja.

Po dramatičnem spreobrnjenju pa je Avguštin svojemu sinu postal predan oče, učitelj in duhovni vodnik. Adeodat je, čeprav je umrl mlad, delil Avguštinovo vero in izvrstnost. Avguštinova preobrazba kaže, da lahko tudi napačni začetki vodijo do svetniškega izida.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.