Že deset let imam zdravstvene težave, za katere vzroka ne ugotovi noben zdravnik specialist, pa sem bila že na vse sorte preiskavah. Spomladi pa mi je prijateljica predlagala, naj obiščem eksorcista: "Nočem reči, da si obsedena. Samo … mogoče pa tvoje težave niso zemeljsko rešljive."
Strinjala sem se z njo in misel nosila v sebi. Misel, da bi ob srečanju npr. videl v moje srce, ugotovil vse o moji grešnosti ali me obsojal, me je strašila. Ampak sem se čez nekaj mesecev vseeno opogumila in poklicala številko, ki mi jo je poslala.
Dogovorila sem se za termin ob koncu avgusta in malo z veseljem, malo pa s strahom pričakovala tisti dan. V dneh pred tem sem več molila, sebe in duhovnika priporočala Svetemu Duhu, šla k spovedi in se v srcu pripravljala na srečanje.
Še vedno me je bilo nekako strah. Ampak sem bila odločena, da bom stvar speljala do konca. Saj nočem biti v pesteh "taspodnjih".
Ko sem prišla do duhovnikovih prostorov, sem postala mirnejša. Ko me je sprejel in pozdravil, pa je iz njegovih oči in z obraza sijalo toliko topline, da je ves strah izpuhtel. Jasno mi je postalo tudi, da nima v svojem srcu niti trohice obsojanja.
Vprašal me je, zaradi česa sem se oglasila, pa sem mu razložila:
- kakšne so moje zdravstvene težave;
- da je moj oče izhajal iz družine, v kateri se veliko preklinja in so prisotni besedno ter fizično nasilje in alkoholizem;
- da sem otrok, rojen zunaj zakona;
- da sem imela v otroštvu izkušnjo spolne zlorabe oz. spolnega nasilja.
Pater si je vse skrbno zapisal, potem pa me je povabil k molitvi. Pokrižala sva se, zmolila očenaš, zdravamarijo, dolgo molitev k svetemu Duhu in molitev Slava Očetu.
Potem me je povabil, naj ga gledam v oči in ponavljam za njim. Odpovedovala sem se različnim hudobnim duhovom. Po vsakem eksorcizmu me je vprašal, ali sem kaj čutila. Pri prvih treh nisem nič, pri četrtem pa je bilo drugače. Nič šokantnega, le drugače. Kar sem mu tudi natančneje opisala. Omenil je, da je to zanj pomemben podatek.
Po končanem eksorcizmu je povedal, da je dobro, da sem se oglasila. Da je šlo za korenine družinskega debla.
Hkrati me je še vprašal: "Veliko molite, kajne?"
"Ja, kar veliko."
"Se prepozna. Tako je bilo moje delo veliko lažje."
Pristopil je k meni, položil roke nad mojo glavo in tiho molil. Mazilil me je z blagoslovljenim oljem in povedal, da če z mojim zdravjem v roku 14 dni ne bo bolje, naj se še oglasim pri njem.
Poslovila sem se mirna, zadovoljna in hvaležna. V naslednjih dneh pa ugotovila, da so eksorcizmi v meni naredili veliko več, kot sem pričakovala: od takrat nimam več viharjev v glavi. V resnici prej sploh nisem vedela, da jih imam.
Od takrat naprej mi misli ne begajo več tako zelo, pa tudi poželenje me ne napada več. Za kar sem od vsega najbolj hvaležna. Prej sem morala k spovedi na 14 dni, saj nisem več zmogla boja. Po srečanju s patrom grem na en mesec ali še pozneje, pa je moje duhovno življenje veliko bolj umirjeno.
Korenine družinskega debla? Tukaj ne morem biti sama prav nič kriva za nastalo situacijo. Zato je bilo res dobro, da sem se tem hudobnim duhovom odpovedala. Ker se prenašajo po krvi, sem s tem naredila dobro tudi za svoje potomce.
Od takrat naprej vsakomur toplo priporočam obisk pri duhovniku eksorcistu. Če se očistijo vsaj tiste povezave s "taspodnjimi", ki smo jih prinesli po krvi, bodo naša življenja veliko lažja.
