“Naj moji otroci v nebesih vedo, da njihova mama moli zanje”

Simona Mijoković ima 40 let in je mama 10 otrok. Žal peterice ni več na tem svetu. O razlogih, zakaj je tako, in svojem burnem življenju v preteklosti je obširno in ganljivo pričala na Mladifestu v Medžugorju. Objavljamo povzetek govora.

Začela je pri koreninah. Njena mama se je v njenih otroških letih odločila, da zapusti družino in odide v Slovenijo. Tedaj se je Simonino srce zlomilo. Mama je prišla po njo in brata, otroštvo je Simona preživela brez očeta. Globoko rano je na njej pustila spolna zloraba, ki jo je zakrivila starejša oseba, ko je bila stara komaj 12 let.

"Izgubila sem nedolžnost, občutek za dobro, za sveto, občutek, da sem ljubljena," pripoveduje. Sledila je spirala slabih odločitev. Pri 13 letih je poskusila travo, kokain, ekstazi in druge droge. Vikende je preživljala na bučnih zabavah.

Doma niso molili, brali so horoskop in se ukvarjali z astrologijo. "Vedno molim za člane družine. Bog čaka nanje, kot je čakal name. Bog je milosten in pravičen."

Začela se je ukvarjati z manekenstvom, sodelovala na lepotnem tekmovanju. Utapljala se je v drogi, pestila jo je bulimija, potegnili so jo v mladoletniško prostitucijo. Pri 16 letih je spoznala starejšega človeka, zaljubila se je do ušes, mislila, da jo bo rešil.

"Ljubezen sem iskala na napačnih krajih. Popolnoma sem se mu predala. Nisem vedela, da je ta človek poročen, da ima otroka in da je njegova žena noseča. Otroka v mojem trebuhu je poimenoval Luka, tako kot otroka v trebuhu svoje žene. To sem izvedela pozneje, a bila sem dovolj zaljubljena in nora, da sem privolila v vse. Verjela sem, da me bo rešil pred nemoralnostjo, drogo, blodnjami. A me ni mogel."

Odpeljal jo je opravit splav, pri komaj 18 letih. Ironično, prav v tej porodnišnici, kjer se je rodila. Po splavu je poslal ponjo brata, s sabo je imel kokain, da bi pozabila. Čez nekaj mesecev je spet zanosila in zli postopek se je ponovil. "Ni mi dal priložnosti, da obdržim življenje. Nisem smela."

Medtem je osvojila naslov miss Hawaian tropic 2002, snemala je v tujini, ni vedela, da je tretjič noseča. Še tretjič je splavila.

Strastno je začela zagovarjati feministične in LGBT-poglede. Prvega moža, uspešnega podjetnika, je spoznala na neki zabavi, na after partyju sta se že zaročila. Menila je, da je našla človeka, ki jo bo rešil. "Ne, samo Jezus rešuje, ozdravlja in celi rane. Samo on dela vse novo."

Bila je okovana v zlo in greh, tonila je vse globlje. Imela je bulimijo, bruhala 10-, 15-, celo 20-krat na dan, njeno zdravje je bilo ogroženo. Zmagala je še na izboru kraljica Hrvaške, mož Ante jo je vpisal v modno agencijo, vmes je zanosila s prvo hčerjo Gabrielo. "Samo Bog te lahko dvigne s popolnega dna, da vse zacveti, da se vse zamenja in da je vse njemu v hvalo in čast."

Šla je v samostan Ostrog v Črni gori, dobila v dar ikono Matere Božje; ko je prišla domov, je prvič začela izgovarjati besede: "Pripelji mi moškega, ki me bo rešil." Neki menih ji je dejal: "Simona, nekaj ti moram povedati: Jezus je živ." Ni vedela, kaj naj bi to pomenilo. Podaril ji je blagoslovljeno vodo, olje in križ. Kuhala je testenine v blagoslovljeni vodi. Po jedi ni mogla bruhati.

Veliko ji je pomagal frančiškan Zvijezdan Linić, začela mu je pripovedovati o svojem življenju. Povabil jo je, naj vztraja, kljub preizkušnjam. "Vse dobro je od Boga. Naš pa je greh, ki se mu je treba odrekati in se mu umikati. Prek molitev mi je Gospod podaril mojega ljubljenega moža Stanislava, čeprav nisem vedela, ali je on 'ta'. Razmišljala sem, da bi vstopila med klarise."

Da bi sprejela pravo odločitev, se je v Sveti deželi postila sedem dni. Dobila je spoznanje, naj se opre na Stanislava in da bosta imela številne potomce. Zaroka je bila na praznik Karmelske Gospe, ki ji je Simona posebno posvečena.

Znova je zanosila. A pojavile so s težave z maternico. Molila je: "Jezus, ti si slepim daroval vid, gluhe si ozdravljal, nemi so spregovorili, sužnji dobili svobodo. Kaj je zate del maternice, ki se je znatno zmanjšal? Ti zmoreš vse. Če je tvoja sveta volja, povečaj maternico, da Joshua pride na svet na praznik srca Jezusovega."

Sinko se je rodil v 39. tednu, to je bil drugi carski rez za Simono. "Ni večjega daru in svetosti, kot je otrokovo življenje. Gospod mi je vrnil dostojanstvo ženske. Nekoč je bila moja maternica grobnica, danes je zibelka za Kristusa, ki je gospodar in branitelj življenja. Če bo treba, bom za nerojeno dete dala življenje. Samo milost mi daj, da ti bom do konca življenja zvesta, Gospod."

Še prej kot štiri mesece zatem sta zakonca Mijoković spočela novo življenje. V 20. tednu nosečnosti je počil rez na maternici. Otrok je bil v veliki nevarnosti. Simona je predala stisko: "Kot Abraham Izaka ti predajam Amalijo. Če želiš, jo vzemi ali pusti. Samo ne vzemi mi sebe v svetem obhajilu."

Šest tednov v bolnišnici je vsak dan prejemala sveto obhajilo. V nekem trenutku so se zdravniki začudili, da je njena maternica kot nova. "Gospod mi je daroval hčerko. Molimo za naše duhovnike. Oni nam prinašajo Kristusa na oltar. V Gospodovem imenu bomo premagali vsakega Goljata."  

"Karkoli se dogaja v vašem življenju. Če se počutite preganjane, če ste neznansko žalostni, bolni … Pojdite k svetemu obhajilu. To je največji izvir dobrega, živega Boga v sveti hostiji."

Poldrugo leto zatem se je rodila Zvijezdana Marija, s četrtim carskim rezom. Marijo je Simona prosila, naj umiri namige njene okolice na kontracepcijo, naj blagoslovi njeno maternico, darovala je mašo za očeta Lorenza, slišala glas, da je njena maternica blagoslovljena.

"Bog sliši vsako našo misel in molitev. Če ne odgovori takoj, je morda že odgovoril, tako kot želi, s svojo sveto voljo. Odgovoril bo, ne bojte se. Bog nikoli ne zamuja, samo mi smo nestrpni."  

Simona je začela svoj boj za nerojene otroke in celjenje svojih ran, opravila je tridnevno duhovno obnovo in trikrat padla pod križ krvi, kar ji je prinesla nova nosečnost. Prvič se je zgodilo na pregledu. V duhu je videla Jezusa na Golgoti, molila je rožni venec, zaupala je v Gospoda.

Potolažil jo je, da ni konec. Da vse preizkušnje prinašajo blagoslove. Priporočila se je za molitve. Ena posteljica je prazna, v drugi pa bije srce, so kljub krvavitvi ugotovili zdravniki. "Jezus, tu sem, ničesar nimam, razen svojega srca. Dajem ti ga skupaj z vero, ki si mi jo ti daroval," je zaupala Simona.

Drugič je padla pod križem krvi pri sveti maši neko nedeljo. "Vsako kapljico krvi sem darovala za nerojene otroke, za njihovo nedolžno kri, ki sem jo prelila pred 22 leti. In za vse splavljene, zapuščene, izdane, preganjane in umorjene otroke. Tako, kot je vsaka tvoja kaplja krvi, dragi Jezus, na križu bila za nas, da nas osvobodiš, odkupiš, rešiš."

Teden dni je ležala v bolnišnici, prosila, da pokličejo duhovnika, ostalo je prepustila Gospodu. V sedmem mesecu nosečnosti so se začele bolečine, na poti je bil mali Mihael. "Ko sem prišla na pregled, nisem slutila, da se bo ta sprevrgel v reševanje mojega življenja in obenem popolno celjenje ran."

Kri ji je močno odtekala, spet se je spomnila na Jezusovo trpljenje. Zdravniki so napravili urgenten carski rez, že njenega petega, Mihaela so izrezali v osmih minutah. Njene zadnje besede v operacijski dvorani, preden je zaspala, so bile: "Jezus, bodi mi blizu. Gospod, usmili se." Spominja se: "Nisem razmišljala o otrocih, možu, prijateljih, ampak izključno o srečanju z Gospodom, ki mi je vse te daroval."

Po nekaj urah boja za življenje se je zbudila v sobi za intenzivno nego, z Mihaelom je bilo vse v redu, rojen je bil v 35. tednu. Pozneje je izvedela za hematom v velikosti jajca, ki bi lahko bil usoden, če bi jo zašili nazaj. Krvavitev jo je tako pravzaprav rešila.

"Bog je dopustil, da se po tej krvi zacelijo moje rane, da moji otroci v nebesih vedo, da je tu njihova mama, ki moli zanje. Ki jim je predana z vsem srcem. Vem, v nebesih imam dva otročička zaradi spontanega splava in tri otročičke zaradi abortusa. Tudi po zadnjem carskem rezu trdim: vselej sem za življenje od spočetja do smrti," je po vseh stranpoteh in bolečinah trdno prepričana Simona.

Ob koncu dodaja: "To pričevanje je zate, Jezus. Ti, ki si stvarnik življenja, naš tolažnik in branitelj. Bojujemo se za nerojene, za življenje, samo odprtost življenju je odprtost Božji milosti. Naj vas Gospod blagoslovi in čuva večno v tej milosti, od spočetja do naravne smrti. Amen, aleluja!"