V današnjem digitaliziranem svetu se zdi, da je pogovor iz oči v oči malodane izgubljena umetnost. Pa vendar je prav posebno bogastvo v izmenjavi besed v dejanskem času – v trenutkih, ko se srečamo drug z drugim kot celovita, vsestranska bitja.
Ne gre le za vprašanje vljudnosti ali medčloveške povezanosti, temveč za globoko katoliško razumevanje, da vidimo Boga v vsakem človeku, ki ga srečamo.
Litvansko-francoski filozof Emmanuel Lévinas, znan po svojih premišljevanjih o etiki in odnosih, ponuja koristen pogled na to vprašanje. Za Lévinasa je "obraz drugega" več kot le človeško obličje; je razodetje, poziv k odgovornosti. "Obraz" drugega, posebej v njegovi ranljivosti in edinstvenosti, razkriva njegovo neodtujljivo dostojanstvo.
To globoko odzvanja v katoliškem nauku in nas spominja na našo dolžnost, da v vsakem človeku, ki ga srečamo, prepoznamo Kristusa – kakor nas je učil On sam.
Po Božji podobi
Pogovor iz oči v oči (ko si vzamemo čas, da vidimo, slišimo in spoznamo drugo osebo) uteleša ta poziv k spoštovanju, ljubezni in celo opuščanju obsojanja.
V pogovoru iz oči v oči vstopimo v sveti prostor. Pogled v oči bližnjega lahko postane celo izkušnja razodete Božje skrivnosti. Za razliko od besedilnih sporočil ali telefonskih klicev (ki so pogosto bežni in zlahka napačno razumljeni) ima pogovor iz oči v oči moč, da poglobi naše sočutje in povezanost. To ne pomeni, da v njem ni prostora za zmedo, dobimo pa določen vpogled, ko opazujemo izraze in tone, ki sporočajo veliko več od samih besed.
Te izmenjave so lahko zdravilne, še posebej v času, ko sta osamljenost in izoliranost zelo razširjena pojava.
Pripravljenost za poslušanje
Da bi se vsakega pogovora lotili kot srečanja z Bogom, pa moramo spremeniti svoj pogled. To je duhovnost pogovora: od nas zahteva, da pripravimo svoje srce, da poslušamo v polnosti, da se premišljeno odzovemo in da v vsakem človeku vidimo ljubljeno Božjo stvaritev.
Učinkovit način za udejanjanje te prakse je, da v pogovore vstopamo z mislijo na molitev sv. Frančiška: "Gospod, naredi me za orodje svojega miru." S takšnim odnosom naši pogovori presegajo izmenjavo besed; postanejo geste milosti, ljubezni in usmiljenja.
Pogovor iz oči v oči od nas zahteva, da presežemo sebe in svoje naklonjenosti. Ko sedimo ob resnični osebi, izstopimo iz odmevnih komor svojih izbir na družbenih omrežjih. Pravi pogovor postane prostor, v katerem lahko izpolnimo svoj klic k ljubezni, vidimo Kristusa v vsakem obrazu in dopustimo, da imajo izmenjane besede trajen učinek.
Na ta način lahko naši pogovori postanejo, kot opisuje papež Frančišek, "most, ki nas približa drug drugemu" in navsezadnje tudi Bogu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
