V domači cerkvi vedno sedimo v isti klopi. Spredaj desno, tik pred Marijinim oltarjem. Ta je marmorno bele barve, ob straneh sta sv. Dominik in sv. Jožef, v sredini pa z zlatom ožarjena Devica Marija z Jezusom v naročju. Božja Mati mi tako naklanja svoj mili pogled, medtem ko poskušam čim bolj obzirno poskrbeti za to, da moja otroka nista preveč moteča.
Včasih se mi zdi, da je njen pogled neskončno sočuten in si mislim: gotovo me razumeš, mogoče si tudi ti kdaj tekla za Jezusom po shodnici in ga, kričečega in brcajočega, zvlekla ven! Če se je Bog tako ponižal, da se je rodil kot vsak človeški dojenček, se verjetno ni izognil obdobju malčka in pripadajočim čustvenim izbruhom?
Drugič se nanjo jezim: lahko je tebi sedeti tam gori na osvetljenem oltarju, vsa lepa in blaga, ko pa je tvoj otrok pri miru na tvojih kolenih, v rokah drži rožni venec in nas prijazno gleda! Sicer je dotični Jezus nedoločljive starosti in je po vsej verjetnosti nekoliko starejši od mojih otrok, ampak če bi dala rožni venec v roke svojima otrokoma, bi si ga eden tlačil v usta in ga v nedogled žvečil, drugi pa bi si ga ovijal in navijal na vse mogoče načine, jaz in moj mož pa bi ga pobirala pod klopmi.
Spet tretjič sem ljubosumna: tudi jaz bi rada čutila Boga tako blizu, kot si ga ti! Tudi sama bi rada slišala Njegove besede in jih premišljevala v srcu. Pa se neštetokrat zgodi, da se med evangelijem pregovarjam, zakaj si v cerkvi ne sezuvamo čevljev, med povzdigovanjem pa grem ven dojit ali uspavat otroka.
Zadnjič pa sem se prvič vprašala, kaj vidi Ona, ko gleda mene. Najbrž je opazila, da smo v zadnjem tednu spet slabo spali in imam že vso mašo pred očmi samo na pol pojeden zajtrk in kavo, ki me čakata doma. Čuti bolečine v mojem hrbtu od nošenja in dojenja otrok. Sliši moje skrbi, čeprav jih ob polni glavi ne uspem zares izgovoriti. Predvsem pa upam, da vidi tudi mojo hvaležnost, da se lahko vsi štirje skupaj vsakič znova zberemo pred oltarjem točno taki, kot v danem trenutku tudi smo.
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. (Mt 19,13)
Neko nedeljo sem te besede prvič dojela nekoliko drugače. Prinašanje otrok Jezusu namreč ne pomeni le nedeljskega jutranjega hitenja, da (vsaj približno) točno sedimo v cerkvenih klopeh. Niti ne pomenijo le, da otroke krstimo, z njimi molimo in jih pozneje vpišemo k verouku. Pomenijo vsakič znova izročati Bogu tudi svojo materinsko in očetovsko vlogo. V celoti, z vsemi žrtvami in vsemi trenutki ponosa in hvaležnosti.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
