Marina je ženska srednjih let. Osrečuje jo povezanost z bližnjimi, druženje s prijatelji, predvsem pa življenje po veri. Molitev v tišini, duhovne vaje, skupno slavljenje. ''Vse to me bogati in mi daje notranjo rast,'' razkriva Francozinja, ki je vdova že 18 let. S pokojnim Julienom sta bila poročena komaj sedem mesecev, ko je storil samomor. Kako se je soočila s tem in še enim težkim križem?
Od kod kot vdova črpate življenjsko moč?
Iz vere. Ob sebi sem vedno čutila navzočnost Boga, device Marije, ki je moja godovna zavetnica. Tudi kadar sta se mi srce in usta upirala molitvi. Veliko ljudi je molilo zame, to je velika milost!
Moč črpam tudi iz ljubezni svojih bližnjih, ki so bili ob meni od prvega dne, iz trdnih in trajnih prijateljstev, iz veselja, ki mi ga prinašajo moje nečakinje in nečaki. Tudi iz moževe družine, s katero sem ohranila tesne vezi. Še posebej sem hvaležna svoji neverjetni tašči, ki mi je dan po pogrebu rekla, da bom za vedno njena "ljubljena hči", in mi zaželela, da bi bila znova srečna.
Kako ste se spopadali z morebitnimi samoočitki, da bi lahko preprečili moževo smrt?
Ko je mož Julien sedem mesecev po poroki storil samomor, sem najprej občutila globoko krivdo: krivdo, da nisem razumela, kako globoko nesrečen je bil, da mu nisem znala pomagati in da ga nisem dovolj ljubila, da bi mu povrnila željo po življenju.
Poleg tega priznam, da sem bila jezna na Boga: goreče sem molila za moževo ozdravljenje in spreobrnjenje, mož namreč ni bil veren. Po poroki me je spremljal k maši in nekega dne sem ga ob koncu maše videla ganjenega v solzah. Rekel mi je: "Na sebi čutim ljubeč pogled, čutim, da me ima Bog rad!" Kako se ne bi tega globoko razveselila! Toda čez dva dni je storil samomor …
Bila sem jezna na Boga, počutila sem se, kot bi mi moža vzel. Še dolgo sem imela težavo z jezo. Prijatelj duhovnik mi je izrekel pomirjujoče besede: "Boga žalosti to, da si mu obrnila hrbet. Ti se kar jezi nanj, kriči nanj, vse to bo sprejel in te bo potolažil." Tudi tašča mi je izrekla globoke besede. Oče mojega moža je tudi storil samomor v popolnem brezupu. Prepričanje, da je njen sin umrl v upanju, da bo srečal Boga, ki ga je ravno spoznal, je ublažilo njeno žalost.
Sčasoma sem razumela in sprejela, da smo popolnoma nemočni pred samomorom bližnjega. Vendar želim verjeti, da je Julien odšel, vedoč, kako globoko sem ga ljubila.
In nenazadnje sem pomešala duhovno spreobrnjenje in duševno ozdravljenje. Bog deluje v naših življenjih, z našim uboštvom, našimi slabostmi: Julien ni bil ozdravljen svoje stiske, vendar sem globoko prepričana, da je bil sprejet v Očetovo hišo srečnega večnega življenja in da se bova nekega dne srečala!
Kakšno vlogo ima pri žalovanju odpuščanje?
Poglavitno vlogo. Najprej odpuščanje samemu sebi, da izbrišemo krivdo. Nato odpuščanje drugemu. Lahko se sliši neumno, ampak zamerila sem mu: tako malo časa je bilo po poroki, njegova smrt je vse najine načrte za življenje, za veliko družino potegnila v grob! Globoko v sebi sem vedela, da me ima rad, vedela sem, da trpi in da se ni odločil končati svojega življenja. Prva leta sem mu veliko pisala, z njim sem delila svoje občutke, prosila sem ga, naj posreduje zame, kakor tudi jaz prosim zanj, da bi bil v večnem veselju.
Kako ohranjate spomin na pokojnega moža?
Z odnosi z njegovo družino, zlasti njegovim nečakom in nečakinjo, ki ju je imel zelo rad in sta bila še zelo majhna ob njegovi smrti. Poskušam ju imeti rada "za dva", da vsaj nekoliko zapolnim z ljubeznijo praznino, ki je z Julienovo smrtjo nista več deležna.
Potem prek različnih dejavnosti v cerkvi in društvih: kmalu po moževi smrti sem dala svoj čas na razpolago. V spomin nanj sem želela, da živim naprej in sem rodovitna. Imela sva skupne dobrodelne načrte, ki nama jih ni uspelo uresničiti. Razdeljevati obroke brezdomcem, se posvečati ranljivejšim skupinam ljudi, mladim invalidnim osebam. Vse to, kar je hotel živeti z menoj. Dobro mi je delo! Počutila sem se koristno in dalo je smisel mojemu življenju. Sicer sem po moževi smrti veliko več časa namenjala službenemu delu, vendar se moje življenje ne more omejiti samo na to, čutila sem potrebo, da se darujem še kje drugje.
Hkrati z moževo izgubo ste žalovali še za drugim splavom zapored. Kako ste prenašali tako veliko duševno bolečino?
Ko sem dan po njegovi smrti ugotovila, da sem noseča, sem bila pretresena. Kako bom zmogla otroka, ki sva si ga tako zelo želela, sprejeti sama? Kako bom našla moč, da ga bom dovolj ljubila, ga spremljala skozi življenje? Nato se je zgodil spontani splav … Še eno globoko trpljenje. Vendar si upam reči, da je Gospod to preizkušnjo dopustil v obdobju, ko sem morala poskrbeti zase, da bi lahko živela dalje.
Ni mi bilo dano, da bi si ustvarila novo družino. Takrat si sploh nisem predstavljala, da obstaja žalovanje za materinstvom. Pri mojih letih pa me je dohitelo in me kot bumerang zadelo naravnost v srce. Tako je zdaj čas drugega žalovanja, ki ga predelujem.
Se je bolečina ob izgubi po 18 letih kaj zmanjšala oziroma predrugačila?
Seveda, saj ne bi mogla živeti s tako globokim trpljenjem! Rada bi sicer rekla, da čas pozdravi rane, vendar to izrekam z vso obzirnostjo do žalujočih, ki so ravno izgubili svojega bližnjega, saj v obdobju po smrti tudi sama tega nisem hotela slišati.
In ni nujno, da čas deluje sam po sebi: imela sem srečo, da so me spremljali bližnji, strokovnjaki, pogovorne skupine, kjer sem lahko govorila z osebami, ki so doživljale podobne preizkušnje kot jaz. To mi je bilo v veliko pomoč!
Zelo očitno je, da me je Bog vsa ta leta nosil v svojih rokah. Dal mi je milost, da se nisem utopila v obupu, da sem se še naprej lahko opirala nanj, verjela v njegovo neskončno ljubezen do mene!
Na kakšne načine danes živite svoje življenjsko poslanstvo?
Danes si želim živeti, ustvarjati, graditi nove stvari, imeti nove projekte … Bogu sem se že sposobna zahvaliti za druge oblike rodovitnosti in zrelosti, ki sem jih prejela po vseh žalovanjih. Nisem več taka, kot sem bila, moja vera je trdnejša in globlja.
Preizkušnje mi pomagajo bolje razumeti pomen križa: nositi svoj križ pomeni popolnoma sprejeti resničnost svojega življenja in iti naprej. Znam se posvečati bistvenemu v življenju, si vzeti čas za tisto, kar je res vredno, za ljudi, ki jih imam rada. Z nečakinjami in nečaki preživljamo dragocene skupne trenutke, poskušam jim posredovati kanček svoje vere. Če bi imela lastne otroke, ne bi bila tako razpoložljiva zanje.
Trenutno se posvečam prekvalifikaciji v poklicnem življenju, študiram na univerzi za socialno delo, rada bi delala z otroki, najstniki in družinami. Študij mi prinaša veliko veselja!
Kaj bi svetovali ženam oz. možem, ki so se znašli v podobni situaciji?
Upajte si spregovoriti in izraziti svoje trpljenje, poslušajte se, poskrbite zase, vzemite si toliko časa, kot ga potrebujete! Upajte si prositi za pomoč: veliko ljudi je čisto razoroženih pred trpljenjem drugih, ne vedo, kaj storiti, kaj reči, vendar bodo veseli, da so lahko ob vas, če jih boste to prosili.
In če ste verni, bodite prepričani, da je Bog z vami, da trpi z vami in vas želi potolažiti. Zelo všeč mi je pesem brazilskega pesnika Ademarja de Barrosa Stopinje v pesku. Mož je opazoval potek svojega življenja kot hojo po puščavi, z odtisom svojih in ob svojih tudi Gospodovih stopinj v pesku. V najtežjih trenutkih vidi samo eno sled in Boga vpraša, zakaj ga je zapustil ravno v najhujših trenutkih. Bog pa mu odvrne: "Sin moj, tam, kjer je samo ena sled v pesku, pomeni, da sem te nosil."
Biti globoko veren ne pomeni živeti brez preizkušenj. Vendar nas Bog nosi kot ljubljene otroke. Želi, da smo srečni, o tem ste lahko prepričani!
Intervju je iz francoščine prevedla in priredila Lucija Rifel.
