Ko pomislimo na Williama Shakespeara, ga večina izmed nas običajno ne povezuje z občestvom svetih. Pa vendar obstaja presenetljivo število svetnikov, ki jih najdemo v njegovih dramah ali pa so vplivali na njegovo delo.
Šest jih predstavljamo tule:
"Predstavljajte si nesrečne tujce, z otroki in uborno prtljago na hrbtih, kako se prebijajo do pristanišč in do obale in čakajo prevoz, vi pa sedite kot kralji sredi svojih želja, še oblast je obnemela ob vaših prepirih, in vi odeti v naborke svojih prepričanj; kaj imate od tega?" (William Shakespeare, Sir Thomas More)
1SV. TOMAŽ MORE
Začnimo s svetnikom, ki v Shakespearjevem času še ni bil kanoniziran. Sv. Tomaž More je za vero mučeniške smrti umrl leta 1535, 29 let pred Shakespearjevim rojstvom, za svetnika pa je bil razglašen šele leta 1935. Shakespeare je s svojimi sodobniki sodeloval pri pisanju drame Sir Thomas More, ki je bila za časa njegovega življenja prepovedana zaradi negotovega prokatoliškega stališča.
"Danes je praznik svetega Krišpina: kdor ta dan preživi in se vrne zdrav, se zganil bo in zrasel vsakikrat, kadar omenjen bo Krišpinov dan." (William Shakespeare, Henrik V.)
2SV. KRIŠPIN
Shakespearjevo osebno prokatoliško stališče je mogoče razbrati iz načina, kako časti svetnike, ki so bili v času njegovega pisanja že kanonizirani. Človek najprej pomisli na sv. Krišpina v znamenitem govoru Henrika V. pred bitko pri Agincourtu, obstajajo pa še številni drugi.
"Sin Duncanov, ki ta tiran mu krati rodna prava, je na angleškem dvoru; in pobožni Edvard sprejel ga je tak milostno, da sreče zlost ne jemlje mu prav nič visokega ugleda." (William Shakespeare, Macbeth)
3SV. EDVARD SPOZNAVALEC
V Macbethu Shakespeare sv. Edvarda Spoznavalca prikazuje kot popoln zgled krščanskega kralja in hvali njegovo čudežno moč ozdravljanja bolnikov v nasprotju s hudobnim in malce norim Macbethom, ki je zgled makiavelističnega "princa" in slabo prikrita podoba makiavelističnega škotskega kralja Jakoba I. ‒ ta je bil na prestolu v času nastanka Macbetha.
4SV. FRANČIŠEK ASIŠKI
Še en svetnik, ki se vsaj prikrito pojavlja v Shakespearjevih dramah, je sv. Frančišek. Navzoč je v upodobitvah značajsko šibkih, toda svetih redovnikov, kot so br. Lorenzo v Romeu in Juliji, br. Frančišek v Mnogo hrupa za nič, brata Lovrenc in Patrik v drami Dva gospoda iz Verone ter več bratov frančiškanov in sester klaris v igri Milo za drago.
V zadnji od teh iger, verjetno najbolj odkriti katoliški Shakespearjevi drami, ki je bila napisana v času kratkega premora med preganjanjem katoličanov po nastopu kralja Jakoba I., spoznamo Izabelo, sveto novinko pri klarisah, ki kot ikona idealizirane ženskosti tekmuje s Kordelijo in Porcijo.
Sv. Frančišek se malodane vsenavzoče, kot nekakšen duh, pojavlja tudi v Kralju Learu. Vidimo ga v svetem uboštvu norčka Toma, čigar petje frančiškanske balade spremlja njegove besede, polne nasprotujoče si in protislovne modrosti, najbolj dramatično pa je navzoč na vresišču, kjer Lear odlaga svoja oblačila, pri čemer kraljeva brezsramna golota spominja na Frančiškovo lastno odlaganje oblačil, s katerim svetu oznani svojo odločitev za uboštvo.
"Kreniva rajši v ječo, tam bova pela kakor ptici v kletki. Če me naprosiš blagoslova, kleknem pred te in te naprosim oprostila. Tako živela bova, vmes molila, prepevala in pravila si bajke, smejala se metuljem zlatim, čula, kaj potepuhi govore o dvoru, menila se, kdo gre navzgor, kdo pada, kdo notri, kdo je zunaj, nase tajnost stvari jemala kakor Božja sla." (William Shakespeare, Kralj Lear)
5SV. ROBERT SOUTHWELL
Še en svetnik je, ki je bil v občestvo svetih prištet šele leta 1970 in se v Shakespearjevih dramah večkrat pojavi kot namig: to je sv. Robert Southwell, eden največjih angleških svetnikov, pa tudi eden najbolj zapostavljenih. Southwell je angleški mučenec, katerega mučeništvo je večini ljudi neznano; zanj ve le peščica, srečna peščica Angležev.
Dosti manj je znan kot drugi angleški mučenci, recimo Alban, Tomaž Becket, Janez Fisher ali že omenjeni Tomaž More. Je eden od štiridesetih mučencev Anglije in Walesa, ki godujejo na isti dan in od katerih je verjetno najbolj znan Edmund Campion, ki ga je morda poznal mladi Shakespeare.
Da ta veliki svetnik, mučenec in pesnik ni bolje poznan, je prav gotovo znamenje potvarjanja tega, kar je Hilaire Belloc imenoval "nesmiselna protestantska zgodovina". Southwell, eden največjih metafizičnih pesnikov, je močno vplival na Shakespearjevo muzo in je navdihnil nekaj njegovih najboljših verzov. Vpliv Southwellove poezije je jasno razviden iz Shakespearjevih spoštljivih namigov nanjo v Beneškem trgovcu, Romeu in Juliji, Hamletu in Kralju Learu.
V Hamletu je Southwellova pesem Upon the Image of Death (O podobi smrti) v ozadju celotnega prizora na pokopališču; v Learu se kralj v svojem vrhunskem govoru ("Kreniva rajši v ječo") sklicuje na "Božje sle" ("God’s spies"), s čimer prikrito namiguje na jezuite, vse to pa je podkrepljeno z besedno igro, v kateri se Southwell v svoji pesmi Decease Release (Odrešilna smrt) sklicuje na katoliške mučence kot "Božjo sol" ("God’s spice").
"In zdaj za njo! Naš bojni klic v tej uri: 'Bog s Henrikom, z Angleško, in sveti Jurij!'" (William Shakespeare, Henrik V.)
6SV. JURIJ
Zadnji svetnik, ki ga velja omeniti, je zavetnik Anglije, sv. Jurij. Podatki kažejo, da se je Shakespeare rodil na god sv. Jurija in da je na isti dan tudi umrl, na svoj 52. rojstni dan. Zagotovo je vmes nekaj Božje previdnosti, da je največji angleški pesnik na oder sveta stopil prav na god zavetnika Anglije in da se je na isti praznik na njegovem odru še zadnjič priklonil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
