Imam osem mlajših bratov in sester. Kot najstarejša se do neke mere dobro spominjam, kako je rojstvo vsakega od mojih sorojencev še izboljšalo našo rastočo družino. "Mama odhaja v porodnišnico! Kmalu bomo spoznali novo detece!" Spomnim se pričakovanja, preden je otrok prišel na svet, in neverjetnega potovanja, ko opazuješ, kako nekdo naredi prve korake, in ko nenadoma dobiš novega prijatelja pri igri in zaveznika, s katerim se soočaš s svetom.
Kot odrasla oseba sem za svoje brate in sestre med drugim hvaležna tudi zato, ker so me naučili ljubiti. To so mi pokazali na način, ki se razlikuje od mojih drugih prijateljstev. Zakaj tako? Mislim, da zato, ker sem svoje brate in sestre spremljala skozi večino njihovega otroštva in nato tudi v odrasli dobi.
Kot sorojenec poznaš nekatere njihove težave, njihova naravna nagnjenja in okolje, v katerem živijo. Dobre stvari, ki jih naredijo, lahko bolj ceniš kot v drugih prijateljstvih, delno tudi zato, ker si jih v vsem tem času opazoval, ko so bili bolj ali manj na dnu, in veš, kaj jih moti in razjezi. (Morda jih včasih razjeziš tudi sam!) Ko torej izkušate dobro, ki ga storijo, veste, kaj vse so morali premagati, da so storili nekaj dobrega; veste, da so se odločili za ljubezen in služenje kljub notranjemu boju.
Moji bratje in sestre me na ta način spodbujajo, da si tudi sama prizadevam postati boljša oseba.
Sestrska ustvarjalnost
Moje tri sestre so mi pokazale, kako druge ljubiti z navdušenjem in lepoto. Naučila sem se videti lepoto v svetu okoli sebe na nov način, pa tudi tega, kako se človekova duša nahrani, če je obdana z lepoto. Videla sem, kako se je moja sestra naučila nove veščine samo zato, da bi se lahko bolj posvetila svojemu bližnjemu in ga tako bolje ljubila.
Še več, videla sem, kako moje sestre navezujejo stike z ljudmi, s katerimi je to težko storiti, ker so pripravljene na ustvarjalen način premostiti zadrege ‒ bodisi s smehom in z dobrosrčnim draženjem ali pa s premišljenim darilom.
Bratska vztrajnost
Mojih pet bratov mi je predvsem pokazalo, da sta za ljubezen potrebna vztrajnost in ukrepanje. Eden od bratov mi je s svojo predanostjo rednim telefonskim pogovorom, pa naj je šlo za petminutni klepet ali polurni pogovor, pokazal, kako lahko redna izmenjava misli v veliki meri pripomore k ohranjanju odnosa. Dobronamernost drugega brata v odnosu do vseh ljudi okoli njega mi je pomagala razumeti, koliko prostora še imam za rast, da bom videla Kristusa v vsaki osebi, ki jo srečam.
Drug brat je mojega takrat sveže poročenega moža tako lepo sprejel v družino, da mi je odprl oči, kako lahko tudi sama bolje ljubim svoje nove sorodnike. Dva brata mi vedno znova kažeta, kako je za ljubezen potrebno zgolj to, da bližnjemu stojimo ob strani. (Nič besed, le dejanja!) Vedno sta pripravljena na kakršenkoli način služiti ‒ z veseljem popestujeta dojenčka in se ukvarjata z malčkom ali pa hitro in učinkovito skličeta ljudi, če je treba prestaviti kakšno težko stvar.
Edinstveni sorojenci
Osupljiv vidik družinskega življenja je, ko človek lahko opazuje nabor tako različnih osebnosti, potomcev istih staršev. Nikoli ne bom znala ljubiti ljudi in se z njimi povezovati na povsem enak način kot moji bratje in sestre – imam svoj edinstven pogled na svet in pristop k življenju. Vedno pa lahko poskušam izboljšati način, kako ljudi ljubiti vztrajno in ustvarjalno. In umiranje samemu sebi, ki ga izkazujejo moji sorojenci, je ključ do tega, kako lahko resnično ljubimo kot Kristus.
Jezus, hvala ti za moje brate in sestre. Pomagaj mi, da Te bom ljubila kakor oni!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
