Uspešni glasbenik (verjetno se ga najbolj spomnite iz zasedbe Atomik Harmonik) in podjetnik Jani Pavec je deloven človek z uspešnim poslom, glasbeno kariero in simpatično družinico. Do tistega jutra je bilo njegovo življenje na polno zasedeno z mnogovrstnimi aktivnostmi, 11. maja letos pa se je vse obrnilo na glavo. Nenadna bolečina ga je popolnoma ohromila in kmalu je bil med bolnišničnimi zidovi soočen s hudo diagnozo.
Kako je bil videti tisti majski dan? Ste se kakorkoli prej slabo počutili?
Bilo je jutro, 11. maja 2024, ko se je na posestvu ljubezni v Skednju poročil Cene Prevc s svojo izbranko Julijo. Z ženo Nino sva prespala na posestvu v avtodomu. Ko sem vstal, sem občutil bolečino v zgornjem predelu leve noge.
Prepričan sem bil, da me je prijel tipičen krč, vendar po desetih minutah groznih bolečin noge nisem več občutil. Noga je postala "plegična" in z rešilnim avtomobilom so me urgentno odpeljali v Ljubljano na Nevrološko kliniko UKC. Po štiriindvajsetih urah raziskav so mi postavili diagnozo ‒ možganska kap na konici hrbtenjače.
S čim ste se ukvarjali spomladi, preden ste se soočili s kapjo? Ste imeli veliko projektov, dela, stresa?
Z ženo Nino se že deset let profesionalno ukvarjava z organizacijo porok na posestvu ljubezni v Skednju. Vsako leto od maja do oktobra tu organiziramo poroke. Še vedno nastopam s prvotno zasedbo Atomik Harmonik, od svojega 25. leta pa sem s svojo produkcijsko hišo polno zaseden še s snemanjem reklam in glasbenih videospotov. Skratka, dolgčasa ne poznam.
Gotovo je bilo novico o kapi težko podeliti javnosti. Zakaj ste se odločili, da boste tako intimno stvar vseeno javno podelili?
Do te bolezni sem živel zelo pestro življenje. Ko se mi je zgodila kap na hrbtenjači, se mi je zdelo prav, da podelim svojo izkušnjo z drugimi in sem zanje lahko navdih. Preko svoje osebne izkušnje želim sporočiti, da lahko z vero vase in pozitivnim odnosom do življenja premagamo bolezen.
Doživeti kap je šok za vsakogar. Kako ste to sprejeli, s kakšnimi mislimi ste se spopadali? Na kaj ste se oprli?
Nisem se spraševal, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Takoj sem se začel ukvarjati z mislijo, kako bomo to rešili. Vedel sem, da je vse odvisno zgolj od mene samega in da bosta to lahko rešili le moja lastna pozitivna miselnost in energija. Bil pa sem vesel vseh pozitivnih klicev in sporočil prijateljev in znancev.
Kako je do vas pristopilo osebje v bolnišnici?
V bolnišnici sem že v prvih dneh spoznal, da sem stoodstotno odvisen od tamkajšnjega osebja, ki je bilo k sreči pozitivno in mi je "dvigovalo moralo".
Kako poteka okrevanje v tem trenutku?
Trenutno sem v bolniškem staležu in vsako dopoldne izvajam vaje pod strokovnim vodstvom fizioterapevta.
Kako so vam v pomoč žena in obe hčeri?
Prav družina je tista, ki mi v teh dneh najbolj stoji ob strani. Žena Nina je popolnoma prevzela vodstvo podjetja ter delo na naši domačiji. Vesel sem, da je dovolj zrela tudi starejša hčerka Sara, ki ji lahko pomaga pri gospodinjskih opravilih.
Kaj vam pomeni njihova podpora? Si zamišljate, da bi šli skozi vse to sami?
V teh dneh večkrat pomislim, kako težko mora biti nekomu, ki je v takšni situaciji osamljen. Vesel sem in se večkrat zahvalim Bogu, da imam ob sebi ženo Nino in hčerki Saro ter Kajo.
Moja dekleta mi resnično pomagajo pri vsakdanjih opravilih, ki jih sedaj, ko sem na berglah, sam ne zmorem postoriti.
Kako na to, kar se vam je zgodilo, gledate sedaj, pol leta po kapi? Kakšna so vaša spoznanja? Ste si prihodnost zamislili kakorkoli drugače kot pred kapjo?
Veliko ljudi me sprašuje, kaj bom v svojem življenju spremenil. Moram poudariti, da v vsem, s čimer se v življenju ukvarjam, neizmerno uživam. Lahko rečem, da je moje delo moj hobi. Seveda pa se zavedam, da bo gotovo treba prilagoditi veliko stvari in da bo okrevanje trajalo še kar nekaj časa.
Ste na poti okrevanja spoznali koga, ki vam je stal ob strani oz. vas vzpodbudil z besedami, ki so se vas dotaknile?
Resnično sem bil navdušen nad osebjem v zdravstvu, o njih lahko govorim v presežnikih. Posebno spodbudo pa mi je dal Aleš iz Radomelj, ki je podobno bolezen doživel pred dvajsetimi leti. V težkih trenutkih je Aleš eden redkih, ki me razume in mi dviguje samozavest.
