Claire de Castelbajac: mladost v iskanju svetosti

Claire de Castelbajac se je rodila 26. oktobra 1953 v Parizu. Imela je štiri veliko starejše sorojence iz prvega zakona svojega očeta Louisa (ki je bil vdovec): 24-letnega Johna, 22-letnega Laurenca, 19-letno Pauline in 15-letno Anno. Kljub veliki starostni razliki so takoj vzljubili najmlajšo sestro, ki jo je rodila očetova druga žena Solange Rambaud.

Louis de Castelbajac je bil direktor banke v maroškem Rabatu, kjer je Claire preživela prva leta svojega življenja. Po vrnitvi v Francijo se je družina nastanila na velikem posestvu v Lauretu.

Sredi narave, med domačimi živalmi in konji, se je mlada Claire razcvetela v umetniškem, akademskem in duhovnem smislu. Njene otroške sanje so postale … svetost.

Takole se je o tem pogovarjala s svojim očetom:

- Ali veš, očka, kaj želim postati, ko odrastem?

Da, zdi se mi, da lahko ugibam. Rada bi bila redovnica.

- Ne, še nekaj več je.

No, potem pa ne vem …

- No, želim postati svetnica! Saj to je več kot redovnica, mar ne …?

Zaradi slabega zdravja ter ponavljajočih se prebavnih in dihalnih težav se je šolala doma. Nastopil je čas, ko se je njeno šolanje na domu zaključilo in Claire je začela obiskovati nižjo gimnazijo Presvetega srca v Toulousu. Nadaljevala je šolanje na gimnaziji, ki pa jo je zaradi zdravstvenih razlogov obiskovala s prekinitvami. Prvi letnik je končala dopisno, učila se je doma v Lauretu. Ta čas je izkoristila za pomoč drugim: ustanovila je otroški pevski zbor, ki je prepeval ostarelim in invalidom.

V pismu sestri je zapisala:

Videla sem, da človek ne živi samo zase, temveč tudi za druge, in da je vsakdo tu zato, da živi za druge in jih osrečuje. To je strahotno težko, toda ko ti uspe, je to nekaj najlepšega.

Zaradi operacije hrbtenice in okrevanja je Claire maturo opravila šele septembra 1971. Nato se je odločila za študij umetnostne zgodovine v Toulousu. V resnici pa si je želela študirati spomeniško varstvo v Rimu. Po letih, ki jih je preživela na varnem v domačem Lauretu, se je v njej prebudila nova želja.

Takole je o svojih željah pisala eni od svojih prijateljic:

In sem se pač odločila, da postanem hipi. Že odkar se je ta beseda pojavila, me je vedno privlačila s svojim neobičajnim črkovanjem in privlačnim zvokom. Kar predstavljaj si: osvobojena vseh vezi. (...) In v tem sanjskem življenju ne bi bilo treba dajati zgleda, poleg tega pa med hipiji menda ni sovraštva, saj nikogar ne skrbi, kaj počne bližnji, in sonce sije za vsakogar. Oh, ko bi lahko živeli, ne da bi nam prepovedovali početi določene stvari pod pretvezo, da bi se kdo nad tem lahko zgražal!

Upala je, da bo druženje z umetnostjo njeno srce povzdignilo bližje k Bogu. Toda življenje v Rimu se je izkazalo za težavno. Tam ni imela prijateljev. Izkazalo se je, da njeni novi znanci niso verni, vera mlade Francozinje pa se ni skladala z njihovim načinom življenja. Pozneje je Claire tam spoznala dve Francozinji, s katerima se je spoprijateljila.

Žal je študentsko življenje kljub dekletovim prizadevanjem, da bi ostala zvesta Bogu, njen odnos z Očetom počasi skrčilo na plitvino povprečnosti. "Videla boš, ti ubogo dekle, na koncu boš prevzela naš ateizem. Največ leto dni ti dam, da postaneš ena izmed nas," ji je napovedala ena od prijateljic. Prišlo je do tega, da je Claire skorajda izpustila celo študijsko leto.

Prelomni trenutek se je zgodil septembra 1974, ko se je Claire s skupino mladih odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam, na potovanju po Jezusovi zemeljski domovini, se je Claire vrnila k odnosu z Bogom, ki je bil poln miru. Tega časa se je spominjala takole:

V tistih treh tednih se je moje življenje povsem spremenilo: poleg bližine Device Marije sem odkrila tudi Božjo ljubezen, neizmerno, čudovito in tako preprosto. (...) Krščanska ljubezen je ljubezen do bližnjih, ker jih ljubi tudi sam Bog. To me, med vsem drugim, naravnost presune z Božjo radostjo.

Po vrnitvi iz Svete dežele je Claire dobila pripravništvo za restavriranje fresk v baziliki sv. Frančiška v Assisiju. Med drugim je bila odgovorna za obnovo podobe svoje nebeške zavetnice. Mlada Francozinja je živela v benediktinskem samostanu, molila z redovnicami, vsak dan obiskovala sveto mašo in brala dela sv. Charlesa de Foucaulda. Po končanem pripravništvu se je Claire vrnila domov, polna tihega veselja.

"Tako sem srečna, da če bi zdaj umrla, bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa Božja slava, ki mene že obdaja," je Claire nekaj dni pred izbruhom hudega meningitisa povedala svoji materi.

Med počitnicami je s starši in prijateljico poromala v Lurd. Claire je bila navdušena nad tem krajem in molitvijo pri Marijini votlini. Njena mati je opazila, da se je med molitvijo, ki je bila daljša od običajne, na hčerkinem obrazu nekaj spremenilo; med njo in Marijo se je nekaj zgodilo.

Nekaj dni pozneje je dekle zbolelo. Sprva so mislili, da gre za običajno gripo. Izkazalo se je, da je diagnoza veliko resnejša: meningitis. Claire so odpeljali v bolnišnico in počasi je zapadla v komo. Nekaj dni pred smrtjo jo je obiskal župnik iz Laureta. Mladenka je duhovnika sprejela in ga prosila za obhajilo, prav rotila je: "Prosim, prosim, prinesite mi Ga! Moram Ga počastiti," nato pa je znova izgubila zavest.

Zadnjič se je prebudila v nedeljo, 19. januarja. Zelo glasno je izgovorila: "Zdrava Marija, milosti polna." Njena mati je molitev nadaljevala, Claire pa jo je spodbujala z besedami: "Nadaljuj … nadaljuj …" Umrla je 22. januarja 1975.

Proces za njeno beatifikacijo se je začel leta 1985, leta 2016 pa je bil dokončan positio, dokument, ki prikazuje, kako je Claire vsak dan živela krščanske kreposti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.