“Materinstvo je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju”

Lucija Rifel je žena in mama šestih otrok, na poklicnem področju pa šolska knjižničarka in prevajalka. Njene prevode člankov lahko prebirate tudi na Aleteii.

Je velika ljubiteljica slovenskega ljudskega izročila, znanje o bogati dediščini slovenskih ljudskih plesov, iger, pesmi in pripovedk pa predaja kot vodja otroške folklorne skupine.

Njen vsakdan je tudi zaradi službe prepleten z branjem, knjigami in zgodbami nasploh. "Zaradi sodelovanja z revijo Božje okolje in sodelovanja v uredniškem odboru Založbe Emanuel mi je v naročje padlo že nešteto dobrih knjig," je hvaležna.

Čas rada preživlja tudi v naravi, oba z možem uživata v hoji in daljših pohodih. "Rada imam naravo. Ta je v moji domači okolici zelo bogata, na dosegu noge je nešteto gozdnih poti, ki vodijo ob potočkih, na strme hribe in visokogorje …"

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zgodi se skoraj vsak vikend: pomembno je samo, da prespim tedensko budilko. Mož in otroci vedo, da nisem jutranji tip …

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se tako najbolje počutim. Tudi za doma ni vsaka trenirka dobra, izbiram med oblačili, ki so mi všeč. In še tako elegantna obleka mi mora biti udobna.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
… je to nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Od blizu lahko spremljam čudovit razvoj popolnoma edinstvenega človeškega bitja. Otroci so me pripeljali do nešteto spoznanj, čudenj, neštetokrat me nasmejejo. In seveda mi postavljajo ogledalo, da pobrskam po svoji notranjosti in prepoznam svoje šibkosti in poiščem poti rasti. Neskončno sem hvaležna za dar materinstva.

4. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Preprosto izkoristiva vsako dano situacijo, ko sva skupaj. Rada sva skupaj. Včasih naju na folklornih vajah podrezajo, češ "a vidva ne živita skupaj, ko se imata toliko za zmeniti". :)

16 let sem bila doma. Sicer sem tudi od doma delala, a v zelo skrajšanem delovnem obsegu. K temu je pripomogla tudi res zlata tašča. Lahko sem poskrbela za vsaj približen red v hiši, skuhano kosilo in bolj sproščen življenjski ritem. V tem obdobju je bil mož tisti, ki je moral poiskati čas za naju, saj je on preživljal družino in bil dlje v službi. Zdaj, ko sem se zaposlila, bolj občutim pomanjkanje časa.

Več kot deset let sva člana Folklorne skupine Kamnik. Rada pleševa, z veseljem prihajava na vaje, smo sproščeni, se hecamo in obenem resno vadimo. Večino časa pleševa skupaj, kar nama res dobro dene. Oba sva že vrsto let (že iz časa pred poroko) člana Skupnosti Emanuel, kar vpliva na naš življenjski ritem. Ko se voziva na tedenska srečanja, imava v avtu čas za najine pogovore.

Ogromno so nama dali tudi vikend srečanja, duhovne vaje za zakonce, različni misijoni, ki sva se jih udeležila ali pripravljala … Vse to so priložnosti, ko nekoliko izstopiva iz tedenskega ritma in skrbi, se posvetiva določeni temi, se pogovarjava, moliva in tudi kaj skupaj narediva za druge.

Današnji družinski ritem in odraščajoči otroci nama prinašajo nekoliko več priložnosti za izhode v dvoje – občasen kratek večerni sprehod, vroča čokolada sem in tja, enkrat na leto dvodnevni pobeg na morje …

5. Dan se je že tako slabo začel, težave v službi, potem pa vam še otroci kakšno zagodejo. Kako se odzovete v takšni situaciji in kako jo rešite?
Na srečo so takšni dnevi res zelo redki. Priznam, kadar nisem v dobri koži, se ne odzovem najbolje. Potrpežljivost še zdaleč ni moja vrlina. In vse tiste odločitve o zavestnem štetju do deset, globokih vdihih itd. se v trenutku razblinijo. Hitro mi odnese pokrov, znam biti najglasnejša v hiši. Ko je najhujše že mimo, se šele zavem. Potem se opravičim in poskušam znova najti mirnejšo pot.

6. Kot prevajalka ste prevedli že nemalo besedil. Katero delo se vas je do sedaj na poseben način dotaknilo in zakaj?
Moja prevajalska pot se je začela pri Založbi Družina, sodelovanje se je nato razširilo še z drugimi verskimi založbami. Vsa ta besedila, in do danes se jih je res že kar nekaj nabralo, so hrana za mojo dušo. Same dobre vsebine so mi padale v naročje, za kar sem neskončno hvaležna.

Če sprejmem velik izziv in izpostavim eno delo, bi izbrala Življenje Marthe Robin, mistikinje 20. stoletja. V tem delu sem našla še eno nebeško zaveznico in najbolj razumljivo razlago krščanske mistike, ki nam je danes nekoliko tuja ali se je celo nekoliko bojimo. Ob Marthinem življenju me je obšlo tisto globoko spoznanje, kako resničen je Bog, da Marthe ne bi bila sposobna vsega tega živeti, če bi si Boga in Jezusovo vstajenje ljudje sami izmislili. Priporočam v branje. :)

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Skupno bivanje dveh družin, moje primarne družine in družine očetovega brata, pod isto streho. Pretresljiva izkušnja, ki me je zelo zaznamovala. Lahko bi jo opisala z mislijo Jeana-Paula Sartra: "Pekel so drugi." Neverjetno, kakšen dobesedni pekel smo si sposobni ustvariti drug drugemu.

Naučila sem se, kako pomembno je medsebojno spoštovanje in sprejemanje. Spoznala sem moč krščanske vere, kako močna priprošnjica je Marija in da je Jezus Kristus Kralj vsega nevidnega in vidnega sveta.

Želim in molim, da bi najini otroci ostali povezani med seboj tudi kot Kristusovi bratje in sestre, da bi našli pomoč in oporo drug v drugem.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Božja beseda, ki me v tistem trenutku nagovarja in jo nosim v srcu, ima največjo moč. Včasih je dovolj že misel na nebeško mater Marijo – res se neverjetno hitro odzove, dobro ve, kako nepotrpežljiva sem. :)

Ljuba mi je tudi misel Helen Keller: "Obrni obraz proti soncu in ne boš videl sence." Včasih si zavrtim eno ali nekaj slavilnih pesmi, ki sem si jih naložila v telefon. Vse to mi pomaga, da dvignem pogled z lastnega popka in se ozrem čez, v lepoto podarjenega življenja.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najmočnejšo duhovno hrano že več kot dve desetletji prejemam v Skupnosti Emanuel prek vseh srečanj z drugimi brati in sestrami, skupnih slavilnih molitev, adoracij in obhajanj maš … To je najboljša spodbuda, da zmorem ostajati zvesta dnevni molitvi (pa naj bo še tako kratka) in zakramentalnemu življenju. Potrebujem trenutke, ko sem sama z Bogom, ko berem duhovno literaturo in Sveto pismo, in potrebujem trenutke, ko sem skupaj z drugimi kristjani, ki ravno tako kot jaz hodijo za Jezusom.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… mi je bilo to podarjeno. In ker smo ženske sposobne prinesti in poskrbeti za novo življenje – v dobesednem in prenesenem pomenu. Znamo ustvariti dobro vzdušje, povezovati in ustvariti domačnost. In končno biti ženska je lepo, ker se pri plesu lahko prepustim moškemu vodenju – do zdaj mi še noben soplesalec ni zameril, ko sem mu stopila na prste. :)

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.