Pred vami je intervju, ki je prav malo potekal po načrtih. Kapucin, brat Dominik Papež, ki je diakonsko posvečenje pred kratkim prejel pri skoraj 42 letih, se je tako doživeto sprehodil skozi svojo življenjsko zgodbo, da bi bila dodatna vprašanja bolj balast kot kaj drugega.
Najprej čestitke za diakonsko posvečenje, ki ste ga prejeli v domači župniji v Ambrusu. Do njega ste prišli s precej ovinki. Ena srednja šola, druga srednja šola, prva in druga fakulteta. Kako so vplivala na vas ta leta iskanja in razločevanja?
Celotna pot da neko globino človeku za to, za kar je poklican. Jaz sem se zmeraj spraševal, zakaj me zadeva določena bolečina, zakaj me zadene zlo. Zakaj me zadenejo odločitve, za katere nisem sam kriv? V srednjo šolo sem se vpisal na željo svojega očeta in sorodnikov. Za Škofijsko klasično gimnazijo nisem bil niti malo pripravljen. V OŠ sem imel trojke. Če si dovolj brihten, potem gimnazijo z lahkoto opraviš in se naučiš. Jaz sem doživljal to, da sem se ves teden učil, pa sem mogoče dobil dvojko ali trojko. To je pomenilo za mojo psiho kar težke udarce.
Navsezadnje sem prišel do točke, ko ni bilo več nobenega upanja, dobil sem četrti popravni izpit. Popolnoma sem izgubil voljo. Na koncu sem imel, mislim, osem popravnih in mi je bilo res vseeno. Izpisal sem se. Spet so se začele želje mojih staršev, kam bi me vpisali. Potem sem rekel, da je tega dovolj, da se bom vpisal, kamor se bom hotel. Neke moje želje so šle v ekstreme. V nekem trenutku sem hotel biti mornar, pa je mama čisto znorela, češ, kakšen pijanec bom postal.
Kaj ste še želeli postati?
Na koncu smo prišli skupaj, da bi bil električar ali pa geodet. Vpisal sem se na geodezijo, ker ni bilo toliko omejitve in ker mi matematika ustreza. Imel sem lepe ocene, učiti se je bilo treba pol manj kot na gimnaziji. Še vedno pa se je vlekel moj umikajoči se odnos do staršev, sploh do očeta. V Ljubljano sem dobesedno pobegnil, iskal sem zavetje. Potem sem pa zelo hitro zašel v slabo družbo.
To je obdobje, ko iščeš, kdo in kaj si, potrditve v življenju. Moj značaj je bil usmerjen tako, da se mi je zdelo, da sem mačo. V resnici sem bil pa v temelju čisto uničen. Vse več sem delal prek študentskega servisa. Sicer sem imel štipendijo in tudi finančno podporo staršev.
Vseeno ni bilo nekega posebnega razumevanja med nami. Po končani srednji šoli sem se vpisal na triletno fakulteto za geodezijo. Takoj ko se je pojavila svoboda, sem začel žurati. V študentskih letih sem dobil naziv žurer, tudi sam sem kdaj organiziral kako zabavo. Ko gledam za nazaj: zakaj sem Frančiškov? Tudi on je bil neke vrste zabavljač. Tudi jaz sem podobno kot on sin mame in očeta, ki trgujeta z blagom. Da, našel sem se v Frančiškovem duhu.
Kako vam je šla fakulteta?
Delal sem jo počasi. Mislil sem, da bo šlo tako zlahka kot srednja šola. Proti koncu fakultete sem se pa znašel pred zelo težkim vprašanjem: ali Bog obstaja? Prihajal sem iz katoliške družine. Vsako nedeljo smo hodili k maši. Bral sem berilo. Ampak na to vprašanje pa sem si hotel odgovoriti. V smislu, ali Bog je, in če je, ali je ta Bog zame ali ni. Ali ni morda neka oddaljena stvar, ki slučajno obstaja?
V to iskanje se je mešal občutek manjvrednosti, neljubljenosti, pomanjkanja ljubezni, ki sem jo iskal, mogoče, tudi pri dekletih. Nisem je našel. V vseh odnosih se je vselej pojavila luknja praznine. Ker ni bilo pravega iskanja osebe na drugi strani, ampak samo, kako bom jaz zapolnil to luknjo pomanjkanja. Postalo mi je jasno, da če bom še naprej tako živel, itak ne bom nikamor prišel.
Kaj ste napravili tedaj?
Imam to srečo ali milost, da sem ekstremist, v smislu, da grem zmeraj do konca pri katerikoli stvari. Preizkušal sem, kako je, če živiš kot prvorazredni član te družbe. To je: okušal sem vse, kar sem lahko. Nekoč, mislim, da je bilo decembra, sem žuriral sedem dni skupaj. Zadnji dan sem zaspal v eni od diskotek ob največjem zvočniku. Mislil sem, da me bo to osrečilo.
Videl sem, da to ne bo šlo, in začel trenirati borilne veščine. Ugotovil sem, da sem postal še bolj agresiven. Iskanje Boga je bilo zelo površno. Potem pa se je čisto slučajno zgodilo, da me je teta prosila, da bi ju z babico peljal na Kurešček, ko bo prišel misijonar James Manjackal.
Prvič sem slišal človeka, ki govori o Jezusu in se okrog njega marsikaj dogaja. Da se dogajajo tudi čudeži, da se ljudje spreobračajo, da se s povedano besedo dejansko nekaj zgodi. Povabil nas je k spovedi in obljubil, da bo molil nad nami, da se bo obrnila ena stvar, ki bi jo radi spremenili v življenju.
Kakšne spremembe ste si želeli?
Tedaj sem skrivaj kadil. Doma ne, v Ljubljani pa. Pokadil sem najmanj škatlico na dan. Zaželel sem si, da bi prenehal kaditi. Misijonar je molil, a po enem tednu se ni zgodilo nič. Čez kakega pol leta sem zbolel, tedaj nisem kadil in odločil sem se, da bom še enkrat poskusil prenehati. Ponoči se mi je sanjalo, da kadim cel paket, 20 cigaret, hkrati. Težko je bilo, a mi je uspelo. Čez eno leto me je teta spet poklicala. Tedaj sem si zaželel, da bi nehal piti. Tudi to mi je uspelo. Ko sem na Kurešček prišel tretjič, sem Boga prosil, naj mi pokaže "pravo ljubezen".
Jaz sem imel v mislih princesko, no, neko damo, s katero bi imel otroke, on je pa mislil samega sebe. Očitno je bil navdih zelo dober, tako da se je tiste počitnice zgodil zelo velik preobrat. Vseeno sem imel velike težave, na primer s pornografijo v smislu nečistovanja. Ta je uničevala vso ljubezen, ki sem jo kjerkoli dobil na kakršenkoli način. Bil sem zasvojen.
Kako ste se bojevali z njo?
Prenehati je bilo nemogoče. Nekoč sem šel k spovedi in se po treh dneh spet vrnil. Pa je spovednik rekel: "Tole je samo odlaganje. Ne bi ti dal odveze, ker nisi nič naredil, čisto nič. Ali boš ugasnil računalnik ali pa … Oprosti." Jaz sem bil prav besen, ampak če ne bi Bog posegel v to, je vprašanje, kako bi bilo.
Potem so se zgodile odločilne sanje. Zelo živo sem sanjal, kam bi prišel, če bi nadaljeval ta stil življenja oziroma kako bi bil pogubljen. Sanjal sem tudi, kako je Bog mene odrešil na križu. Jezus mi je dal jasno vedeti, da je šel na križ izključno zame. Bil sem star 26 let.
Kaj se je nato spremenilo v vašem življenju?
Po sanjah sem rekel: "Bog, zdaj pa tako. Da vidimo, kje si. Kako ti deluješ v mojem življenju? Če imam angela varuha, naj me zbudi točno ob šestih zjutraj." In potem se je zgodilo; zjutraj točno ob šestih sem se zbudil. Naslednji dan enako, ves mesec je bilo tako. Zraven imam nekoga, ki me 24 ur na dan pazi. Z njim lahko komuniciram. Tako je moja vera rasla. Potem sem začel zahajati na Tromostovje k frančiškanom. Začelo me je zanimati tudi redovno življenje, v smislu, da bi živel uboštvo. Hkrati sem pa na ulici srečeval ogromno revežev. Odločil sem se za enega, da bom pomagal samo njemu.
To je bil Marjan.
Imel je vijake v nogah, dvakrat je prebolel raka, večkrat je bil v bolnišnici. Odločil sem se, da bom zanj skrbel kot za brata. Srečevala sva se enkrat ali dvakrat na teden. Po svoje sem bil njegov sponzor. Enkrat na leto sem mu kupil čevlje, kak kos obleke. Na počitnice ali kam drugam sva šla skupaj. Veliko sva se pogovarjala. Tudi meni je on veliko dal kot nekdanji odvisnik od alkohola.
Kako ste pristali med frančiškani?
Fakulteto sem vlekel v nedogled, šest let sem študiral. Izselil sem se iz študentskega doma in se prijavil pri frančiškanih z namenom, da bom vstopil. Potem sem začel uvajanje. Vmes sem z obilico motivacije pisal diplomo iz geodezije in diplomiral z 10. Sledilo je zanimivo obdobje, pa ne bi rad kaj dosti o tem govoril, kako je bilo pri frančiškanih. Po šestih letih so se odločili, da moram zapustiti red. Za razloge vedo oni. Potem sem eno leto živel pri svojem birmanskem botru Jožetu Plutu, ki je bil takratni župnik v stolnici. Tam sem bil v zameno za prenočišče eno leto zakristan.
Vse glede denarja sem pa prepustil Bogu. Rekel sem mu: "Bog, če hočeš, da bom kdaj redovnik, mi priskrbi sredstva. To je pa tvoj problem, ne moj." In dejansko res. Po enem mesecu je prišla neka gospa, ki mi je prinesla 500 evrov. Za sproti sem imel vseskozi. Tudi za šolnino za peti letnik sem naprosil pri sorodnikih.
To je bilo zelo milostno leto. Bog mi je bil v tistem hudem obdobju zelo blizu, najbližje v mojem življenju, da sem spoznal, kdo sem, kaj pomenim Bogu in kje me želi. Pred mano je bil še korak odpuščanja, ker se je v meni nakopičilo veliko jeze, ker sem bil odpuščen iz reda. Začenjal sem razumeti, da je to lahko tudi dobro zame. Da me Bog kljub vsemu ljubi in da ima načrt zame.
Dva vaša znanca sta bila kapucina, njihov provincial pa vas je dodal na Facebooku, veliko sta si dopisovala, čeprav sploh niste vedeli, da ima to vlogo.
Da, h kapucinom sem vstopil leta 2016. Mislim, da je bila ključna točka, da me je red pritegnil, bratstvo. Da se tudi kličemo bratje. Da se srečamo kot bratje ne glede na status. Lahko imaš štiri doktorate, a to ni važno. Ti si brat za drugega, za sočloveka. Frančišek je poudarjal, da je samo eden naš Oče (pater).
Vsi smo pa bratje in sebe imenuje najmanjši brat. Vse bolj ugotavljam, da to, da živiš uboštvo, te napravi odsevnega za druge. Tako sem prišel do svojega poslanstva. Veliko delam z reveži in umirajočimi. Poskušam jih slišati. Pomagati, če se da. Biti med njimi. Kapucinsko poslanstvo je biti z zavrženimi, z odtujenimi, migranti, zaporniki, invalidi, s tistimi, s katerimi nihče noče delati. Poskušamo pomagati družinam v stiski.
Zaokroživa zgodbo. Kaj vam pomeni, da ste postali diakon?
Zelo sem vesel, da sem postal diakon, posvečen služabnik, ki v cerkvi streže pri branju evangelija in nekaterih zakramentih. Vesel, po svoje navdušen, sem tudi, da lahko kaj povem, malo popridigam. Ko sem prvič prebral evangelij, sem razmišljal, da zdaj Jezus govori skozi moja usta. Bogu hvala za ta božji dar, ki sem ga deležen in ga lahko živim tako zase kot za druge.
