Je velik glasbeni talent, pevec in multiinštrumentalist, ki igra pri Poskočnih muzikantih, sklada glasbo, za nekdaj popularno oddajo Slovenski pozdrav je pripravil več kot 250 priredb, sodeloval je v hišnem bendu v oddaji V petek zvečer, povrh vsega uči tudi harmoniko na koroški glasbeni šoli. Martin Juhart velikega glasbenega znanja ne drži sam zase, temveč z veseljem pomaga mladim glasbenikom, ki se v svetu šovbiznisa še ne znajdejo najbolje.
Zakaj vam je všeč biti Slovenec?
Veliko mi pomeni ravno slovensko ljudsko izročilo. S prijatelji imamo poseben hobi, in sicer poustvarjanje ljudskih običajev. To počnemo popolnoma na zasebni ravni, saj uživamo v nostalgičnem duhu. Ne predstavljam si, da bi se preselil iz Slovenije ali delal v tujini. Čutim se močno pripadnega domovini.
Imate kaj sorojencev?
Da, imam sestro in štiri brate.
Kaj vam je dala vaša družina?
Veliko. Sem pripadnik tistih časov, ko sem kot majhen deček z več generacijami živel pod isto streho. Starejše sem nenehno opazoval in se od njih učil. Naučil sem se na primer, koliko dela je potrebnega, da se pridela krompir; kako se posadi, oskrbuje in neguje.
Ko dandanes razmišljam o tem, lahko potegnem vzporednico z glasbenim udejstvovanjem. Tudi na tem področju talent ni vse, saj je potrebnega veliko dela, če želiš priti do rezultata.
Ni vam bilo dovolj naučiti se enega glasbila, vi jih igrate osem. Po kakšnem ključu jih na nastopih sploh uporabljate? S katerim najbolje izrazite čustva?
Trenutno je moje primarno glasbilo harmonika, po profesiji pa sem tubist. Mimogrede, tuba je najnižje trobilo. Vprašanju o številu glasbil, ki jih igram, se najraje izognem. Če znaš zaigrati tri tone na nekem glasbilu, še ne pomeni, da ga znaš zares igrati. Igram kitaro, a se ne predstavljam kot kitarist. Klavir pa igram v tolikšni meri, da lahko spremljam učenca v glasbeni šoli.
Kje poučujete?
Nekaj časa nazaj sem zasebno poučeval diatonično harmoniko in nekaj trobil, zdaj pa sem redno in polno zaposlen v glasbeni šoli v Slovenj Gradcu in učim diatonično harmoniko.
Imate absolutni posluh. Kaj ste počeli v otroških letih; je bilo vse prepleteno samo z glasbo ali ste se podali tudi v drugačne vode, kar zadeva hobije?
Popolnoma vse je bilo prepleteno z glasbo. Vse se je začelo z mojo mamo, ki je petdeset let igrala orgle v cerkvi. Z njo sem hodil k maši in sem se veliko srečeval s petjem, tudi večglasje mi je tam postalo jasno.
V prvem razredu so me vpisali v glasbeno šolo, najprej na klavirsko harmoniko, kasneje na tubo. Po končani osnovni glasbeni šoli sem opravil srednjo glasbeno šolo in akademijo za glasbo. Vse obšolske aktivnosti so bile pri meni povezane z glasbo. Obiskoval sem pevski zbor, oktet in pihalno godbo in od vsake aktivnosti posebej sem poskušal posrkati čim več.
Omenili ste, da je vaša mama organistka. Kakšen vpliv je imela oz. ima na vas vera?
Precejšen. V sebi sem vedno nosil občutek miru, ki je vrlina krščanstva. Nenehno sem zaupal, da bo vse v redu. Ko je prišla težava, sem se vedno potolažil, da bo na koncu vse dobro in vedno je tudi bilo.
V zaupanju sem se prepustil, da se zadeve uredijo. Verjamem, da je bil Nekdo zaslužen za to. Trenutno za sprostitev pojem tudi v cerkvenem pevskem zboru, saj pogrešam petje.
Ko ste ravno omenili zbor, vam je težko poslušati "fušanje"?
To, da človeka "fušanje" moti, je odvisno od njegovega značaja. Če si "zatežen", te bo motilo vse, tudi to. Mene ne moti. Tudi jaz kdaj "zafušam", imam slab dan, me glasilke ne ubogajo, sem utrujen in vse ne gre tako, kot bi rad. Zbor, v katerem pojem, je zelo dober in v njem je užitek prepevati.
Kako so vas posvojili Poskočni muzikanti? Je res, da ste ravno zaradi njih harmoniko vadili kar nekaj ur na dan?
Prva dva meseca pri Poskočnih muzikantih sem sodeloval kot pevec in harmonikar se je nenadno odločil, da bo prenehal igrati. Pred nami so bila studijska snemanja. Jaz sem bil na klavirsko harmoniko v nižji glasbeni šoli sicer vpisan, a se mi je čez čas zamerila, zato sem jo prenehal igrati.
Ravno deset let zatem so me Poskočni muzikanti vprašali, ali bi nadomestil harmonikarja. Doma sicer nisem imel harmonike, a je imel kolega eno viška, zato sva naredila dolgoročni finančni načrt in uspelo mi jo je dobiti. Vadil sem jo po štiri do pet ur na dan in že čez štirinajst dni sem s skupino v studiu snemal skladbe.
Poleg petja in igranja glasbo tudi pišete. Ali tako kot pri Prešernu kreativnost tudi pri vas najbolj prebudita žalost in hrepenenje?
Od obdobja do obdobja se je kreativnost prebudila na drugačen način. V puberteti je na ideje in navdihe vplivala nesrečna ljubezen. Danes si v mislih naslikam zgodbo nekega človeka, se postavim v njegovo kožo in poskušam razmišljati kot on. Sicer pa se največ idej prebudi v avtomobilu na poti v službo.
Pot od rodne Slovenske Bistrice do Slovenj Gradca, kjer poučujete, je ravno prav dolga, kajne?
Res je, za volanom preživim eno uro, kar je ravno prav za snovanje idej.
Delujete izredno optimistično. Živimo v precej turbulentnih časih. Kako jih doživljate?
V sebi vedno nosim občutek, da imam zagotovljeno varnost. Lahko bi dejal jutri me lahko zadene kap. A nekako verjamem, da so pred menoj še načrti in da še nisem rekel zadnje.
S katero lepo lastnostjo vas opišejo prijatelji?
Vedno sem razdajal svoje znanje in tudi danes to ohranjam v sebi. Človeku, ki mi je pri čem pomagal, bom poskusil na vsak način povrniti uslugo. Na voljo sem tudi glasbenikom in mladim ansamblom.
Mladi ansambli le malo vedo o avtorskih in izvajalskih pravicah ter o tem, kako se poslužiti PR-a. Sam imam petnajst let izkušenj na tem področju in zdaj že vem, kako se tem stvarem streže, zato zelo rad svetujem drugim.
