Rebeka Zebec Vurušić je stara 17 let in živi v Beltincih. Obiskuje Gimnazijo Franca Miklošiča Ljutomer, in sicer program Predšolska vzgoja. Že štiri leta je vključena v župnijsko Karitas v Beltincih, v Young Caritas pa že eno leto in pol. Rada pomaga sočloveku, ne glede na starost ali kaj drugega.
1. Kaj počneš kot prostovoljka?
Kot prostovoljka sem vključena v različne projekte v naši župniji. Sem animatorka na oratoriju, vključena sem v dobrodelni bazar, ki poteka vsako leto okrog decembra, sodelujem pri miklavževanju, otroke iz naše občine peljemo na letovanje v Ankaran.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Ko je moja družina potrebovala pomoč, nam je naša župnijska Karitas pomagala. To me je spodbudilo in nagovorilo, da tudi sama pomagam drugim. Čeprav sem večino časa z otroki, kdaj tudi obiščem naš dom za ostarele, da pozdravim tiste, ki tam prebivajo. V veselje mi je, ko vidim, da so otroci nasmejani in veseli, ko me vidijo, in komaj čakajo, da se skupaj igramo.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Ko sem obkrožena z ljudmi, ki so veseli, da sem z njimi in da jim poskušam pomagati, čutim veselje in zadovoljstvo, saj vem, da je to, kar delam, dobro delo in pomagam drugim ljudem na različne načine.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Ob svojem prostovoljnem delu dobim same pozitivne odzive, pa ne le od ljudi, ki sem jim pomagala, ampak tudi od drugih, ki opazijo moje delo in ki so tudi sami vključeni v Karitas.
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Najbolj sem ponosna na svoje rezultate, na to, da sem uspela premagati velike ovire, ki so mi stale na poti, in na ljudi, ki so mi pri tem pomagali in me spodbujali, da nadaljujem, tudi ko sem se sama znašla v stiskah že kot otrok in sem mislila, da ni izhoda.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Ena smešna stvar se je zgodila pred letošnjim oratorijem. Mislili smo, da je vse pripravljeno za prvi dan in da smo vse nakupili in pripravili. Ko smo v ponedeljek prišli na oratorij, smo ugotovili, da nimamo pripravljene velike igre, v katerih sodelujejo vsi otroci, ki so na oratoriju. V nekaj urah smo morali sestaviti celo igro in vse pripomočke, bili smo v manjši paniki, ampak smo na koncu vse rešili.
7. Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Vsi, ki čutijo in če imajo možnost, da lahko pomagajo sočloveku v kakršnikoli stiski, naj pomagajo, naj pristopijo. Prav vsak človek lahko naredi nekaj za druge, ni pomembno, kateremu družbenemu sloju pripadaš, vsak lahko pripomore k dobremu.
