Okoli novembrskih praznikov precej časa premišljujemo o poslavljanju. Predvsem o poslavljanju, ki je zaznamovano z bolečino izgube dragocenih ljudi. Zato poslavljanje običajno povezujemo s koncem in izgubo. V resnici pa je poslavljanje nujno za začetek vsakega odnosa. Poslavljanje je potrebno, da lahko doživimo in spoznamo kaj novega. S poslavljanjem torej pridobimo.
Kaj sploh je srečanje?
Srečanje v partnerskem odnosu (po imago teoriji) pomeni, da se mož in žena srečata taka, kot sta. Čim bolj brez mask in brez ščitov. V prenesenem pomenu, gola. Taka, kot ju je ustvaril Bog. Unikatna, različna, a čudovita z vsemi prednostmi, napakami, ranami in potenciali.
To je srečanje. Srečanje ni nikoli dokončno, ker je v resnici srečevanje. Stalno spoznavanje drug drugega, odlaganje plasti za plastjo. Srečanje je odločitev. Srečanje je ranljivost. Srečanje je mogoče samo, če sta dva pripravljena sprejeti novo in različno. Če pa želita nekaj sprejeti, se morata vedno tudi od česa posloviti.
Poslavljanje od pričakovanj
V odnose vstopamo z nešteto pričakovanji. Predstavljamo si, kako bi se moral sam obnašati in kaj početi. Kako bi mi drugi moral pokazati ali povedati, da me ljubi. Katere potrebe in hrepenenja bi mi moral drugi zadovoljiti, in če me ima res rad, bo to že vedel. Številnih pričakovanj se sploh ne zavedamo.
Večinoma pa nam preprečujejo srečanje in so vzrok za to, da se v odnosu ukvarjamo predvsem s svojimi občutki ter razočaranji, zato se ne moremo zares srečati s svojim zakoncem. Tudi ko sva fizično blizu, sva lahko zelo daleč. Ker sva pač vsak pri sebi.
Poslavljanje od svoje resnice
Naša resnica je samo ena od dveh enako veljavnih resnic v odnosu. Naša prepričanja, pogledi, izkušnje so veljavne, a samo naše. So del našega sveta. Srečamo se lahko samo, če smo pripravljeni iti v svet svojega partnerja s spoštljivo radovednostjo. Zato je treba znati za trenutek odložiti svoj pogled, svoj prav in svoje razlage.
Učiti se sprejeti drugo resnico in pogled tako, kot je, in ne samo tisti del, ki mi ustreza. Poslušati in spoznavati drugega ne samo z ušesi, ampak s srcem. Preseliti se za trenutek v njegov svet in ga raziskovati s čudenjem. Njegova esenca v stiku z mojo esenco. To je vedno odločitev in ni lahko.
Poslavljanje od lastnih obramb
Srečanje je obojestransko. Nisem samo jaz tisti, ki obiskujem drugega, ampak tudi sam dobim obisk. Če se želiva srečati taka, kot sva, je tudi pomembno, da prostor srečevanja narediva varen. To pa pomeni še eno poslavljanje. Poslavljanje od svojih obramb. Jih poznam?
Kako se navadno ščitim v odnosu? Z umikom, tišino ali kuhanjem mule? S kritiko, poniževanjem, žaljenjem in očitanjem? Mogoče z neskončnim govoričenjem? Ali pa mogoče s cinizmom, sarkazmom in norčevanjem?
Vse to so naše obrambe in zidovi, ki so seveda smiselne in razumljive. Nastale so skozi našo zgodovino, da bi ščitile našo ranljivo esenco. Sedaj pa z njimi prizadenemo partnerja in preprečujemo stik z njim. Zato se je treba za pravo srečanje odpovedati delom svojih obramb. Počasi in postopoma. Iz srečanja v srečanje. Ker samo za obrambami smo res to, kar smo. Tista esenca hrepeni po dotiku druge esence.
Poslavljanje od udobja in navad
Pristno srečanje zahteva svoj čas in prostor ter predvsem učenje drugačnega načina poslušanja in izražanja. Zato se je vsaj na začetku treba učiti novega načina. Moja pričakovanja, resnice in obrambe so zame postale navade in zato udobje. Srečanje pa od mene zahteva, da se tudi od tega poslovim.
Ustvariti varen prostor, kjer se lahko zares pokaževa drug drugemu, ni nekaj spontanega, ampak je zavestna odločitev in trud. Tega nas v življenju nihče ni naučil. Zato se moramo sami.
Ko srečam drugega, srečam tudi samega sebe
Imago dialog je eden od načinov ustvarjanja varnega prostora za srečanje dveh esenc. Je čudovito orodje, ki pomaga pri poslavljanju in vzpostavljanju pristnega stika in medsebojnega zaupanja. Pri tem je čudovito, da na tak način s poslavljanjem nikoli ne izgubljam sebe. Z vsakim srečanjem se bolj najdem. Ko srečam drugega, srečam tudi sebe.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
