“Otroci so tu, da me spomnijo, kako čarobno in lepo je življenje”

Jerca Letnar je vsestranska mlada ženska, ki je velik del svojega časa obkrožena z ljudmi, predvsem otroki in mladimi. Zaposlena je kot pomočnica vzgojiteljice v Vrtcu Domžale.

V prostem času počne veliko stvari. Po sedmih letih vodenja je letos predala vodenje otroškega pevskega zbora župnije Jarše in prevzela MPZ. Je animatorka, katehistinja, pevka, občasno tudi varuška in predsednica Društva mladih Jarše.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva bi se začel zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu. V miru, tišini, brez hrupa in brez nepotrebnega hitenja ljudi v naše (pre)naporne rutine. Najverjetneje v hribih ali pa na obali, ob pogledu na našo dih jemajočo naravo. (Zdajle kar malo sanjam o takšnem jutru). Seveda pa ob vsem tem ne smem pozabiti na veliko skodelico kave ali čaja.

Takšna jutra se pri meni (zaradi trenutnega urnika in obveznosti) zgodijo malokdaj, a so zato takrat, ko se, še toliko bolj dragocena. V večini pa so moja jutra vse prej kot tiha in brez hitenja. 😉

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Priznam, da grem zjutraj karseda hitro mimo vseh ogledal v naši hiši do kuhinje, kjer si čim hitreje skuham kavo. Počasi se odpravim proti ogledalu. Če sem se slučajno že toliko prebudila, da bi komunicirala sama s seboj, si rečem, samo še danes je natrpan dan, po tem pa bo vse skupaj bolj umirjeno. 😉 V slušalkah si prižgem glasbo in ob majhnem "kopalniškem koncertu" začnem s hitrim urejanjem in pitjem (upam da že vsaj malo ohlajene) kave.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Čisto odvisno od mojega počutja, ali ob sebi potrebujem družbo ali čas zase. Vedno pa pride na vrsto glasba, petje in igranje glasbil … Rada imam prepevanje krščanskih mladinskih, taizéjskih in občasno tudi ljudskih spevov. Zdi se mi, da prav prek besedil pesmi največ začutim, se naučim in se najbolj napolnim.

Včasih pa si prižgem tudi kakšen podkast. Ko sem začela poslušati podkaste, najprej nisem našla nobenega "kvalitetnega" (takšnega, kot si ga je zaželel moj možgan), ko pa sem malo bolj raziskala, pa sem videla, da je teh malo morje. Najraje imam tiste podkaste s pričevanji, tako angleške kot tudi slovenske. Za mojo duhovno rast pa sigurno v največji meri poskrbijo Jaršani. Tako mladi kot tudi mladi po srcu 😉, in to prav z dejanji, kako živeti vero.

4. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Trudim se, da težave in delo pustim tam, od koder izhaja. Služba. Najraje poskrbim zase in za otroke moje skupine. S sodelavko odlično sodelujeva in tam (trkam po lesu) ni težav. Moram pa priznati, da v celotnem kolektivu primanjkuje moške energije, sproščenosti in nekompliciranja (morda je malo ironično, da to pišem v rubriki Ženska ženski). Ampak tako pač je.

Skratka … po svojih najboljših močeh se poskušam izogniti vseh opravljanj in pritoževanj med ostalimi sodelavkami. Kar me najbolj prizadene, je "firbec" ostalih. Prav smešno mi je, da je vedno govora o tem, da je preveč dela in premalo časa. Čas za negativno energijo in opravljanje pa se očitno vedno najde, haha.

In sama se res poskušam držati pregovora, da najprej počistim pred svojim pragom. Po navadi je že tam veliko dela. 😉 Če že kaj prinesem iz službe in podelim z drugimi, pa je to v večini primerov kakšna smešna prigoda tistega dne.

5. Tako v službi kot v prostem času ste ves čas obkroženi z ljudmi. Kako vas delo z drugimi, predvsem otroki in mladimi, navdihuje?
Na splošno me ljudje navdihujejo z vzorom. Delo z ljudmi se mi res zdi poslanstvo. Delo z otroki in mladimi pa se mi zdi še toliko bolj dragoceno in hkrati s tem tudi zahtevno. Mi smo jim vzor. In ne z besedami, temveč z dejanji jih naučimo mnogo več, kot si mislimo. Rada imam to delo, pa čeprav je večkrat zahtevno.

Neprecenljivo je gledati otroke, kako ob naši pomoči ali pa samo naši prisotnosti rastejo in se razvijajo. Če jih lahko z zgledom naučim nekaj o bontonu ali pa jim lahko z dejanji pokažem, da preprosto živeti, biti prijazen in spoštljiv ni težko ... je moje delo več kot opravljeno.

6. Delate v vrtcu. Na kakšne načine vam otroci, za katere skrbite, lepšajo sicer zahtevno delo?
Otroci so zares hvaležni in ljubeči ljudje, zelo so preprosti, predvsem pa so iskreni (včasih preveč :)). Ne glede na zahtevno delo so otroci tu, da me oziroma nas spomnijo, kako čarobno in lepo je življenje. Velikokrat mi pokažejo, da se ni vredno dolgo časa obremenjevati za določene stvari (če jim kdo vzame igračo), da jim več kot vse igrače tega sveta pomeni objem in to, da smo tam. V tistem trenutku. Z njimi. Brez ekranov. Da smo z njimi otroci.

7. Znano je, da ste mladi v vaši župniji zelo aktivni, lotevate se najrazličnejših skupnih projektov … Kaj je po vaše razlog, da tradicija vključevanja mladih v župnijo pri vas ne pojenja?
Zase lahko rečem, da sem se mladim pridružila, ker so mi bili že kot majhni deklici animatorji in mladi iz naše župnije velik vzor … Vzor vere, spoštovanja, sodelovanja, dobrodelnosti, zabave in gotovo bi lahko še kaj naštela.

Z veseljem in velikim ponosom sem se mladim pridružila, ker se med seboj podpiramo v rasti v veri in negovanju vrednot, ki marsikdaj niso po "standardih" današnje družbe. In verjamem, da je tako tudi pri marsikomu od mlajših, ki se sedaj pridružuje naši skupini. Lahko rečem, da smo res kot ena velika družina, ki se kljub kakšnim nesoglasjem podpiramo in si med seboj pomagamo.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Redko kdaj se zgodi, da sem slabe volje. Na svetu je res veliko negative in slabe volje. In iskreno … ne da se mi biti slabe volje. Ja, gotovo pridejo trenutki in preizkušnje, ko je težko, in takrat tega nikakor ne zatiram. Dovolim si biti slabe volje, če je to potrebno. Res pa je, da se trudim biti pozitivna in dobre volje. Zdi se mi, da moramo verjeti in biti dobro.

Če pa se že zgodi, da sem slabe volje, pa se spomnim na pokojnega dedka. Bil je brez nog, na invalidskem vozičku in to ga ni oviralo. Ne vem, če poznam koga, ki bi tako rad živel kot on. Velik vzor mi je bil. Kljub bolečini in nemoči pri samostojnosti se ni dal in bil je luč. Bil je ponosen Slovenec, ki je na ves glas po planini prepeval pesmi, se smejal … in bil dobre volje.

Z največjim veseljem pa mi je vedno razlagal prigode iz svojega otroštva in s tem me je vedno nasmejal. Bil je vesel in hvaležen človek. Trudim se živeti tako kot on in prenesti naprej njegov pozitiven pogled na svet.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Velikokrat se zgodi, da mi za kakšno daljšo rutino zmanjka časa. Ko pa si vzamem čas, pa se ob večeru umirim ob skodelici toplega čaja in inštrumentalni glasbi. Občasno si prižgem tudi kakšen podcast, a v večini primerov vmes zaspim. 😉

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker imam vsaj enkrat na mesec razlog, da jem sladkarije, pa nihče nima nič proti. 😉 Ker lahko delam več stvari hkrati, ker je avtomatsko večji del garderobne omare moj, 😉 ker lahko ljubim in ker sem ljubljena, ker lahko čustvujem in ker preprosto lahko ... sem.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.