“Verujoči lažje gojimo upanje, da se vsako težko obdobje zgodi z razlogom”

Pred prazniki smo se pogovarjali s Polonco Teršek, diplomirano defektologinjo in psihoterapevtko iz pristopa logoterapije in eksistencialne analize po Viktorju E. Franklu. Kaj nam ta čas prinaša, kje je izvor bolečine in česa se lahko veselimo. Ob koncu pogovora pa nam je še zaupala recept za brezpogojno ljubezen v letu, ki prihaja. 

"Odnosi so mi pomembni že otroštva in sem nanje občutljiva – predvsem mi je pomembno, da so harmonični in usklajeni, kar je verjetno tudi razlog, da sem četrt stoletja zaposlena na centru za socialno delo na področju varstva otrok in družine, v popoldanskem času pa prek svoje Družinske svetovalnice DoTIk izvajam individualne, partnerske in družinske psihoterapije."

Pove, da je resnično hvaležna, da ji je poleg vloge hčerke in sestre bilo dano, da je žena in mati trem že odraslim otrokom, starih 25, 22 in 20 let. Hkrati pa je tudi teta in botra.

"Pogosto se mi zdi, da je dan enostavno prekratek, da bi vanj umestila vse svoje želje, hobije, hrepenenja. Zelo rada berem, vsak mesec kupim najmanj eno knjigo ter pogosto kradem trenutke za branje kar zjutraj pred službo."

"Poleg knjige imam rada bližino prijetnih ljudi, tistih, o katerih Elisabeth Lukas (avstrijska psihiatrinja in ena osrednjih osebnosti logoterapije; op. n.) pravi, da s svojo tiho komunikacijo (naravnanostjo do življenja) prekipevajo od življenja in dajejo možnost, da se je tudi drugi nalezemo."

Z možem sta velika ljubitelja mačk, v prihodnosti pa sanja o šivalnici za torbe iz jeansa, gojenju zdravilnih zelišč, neskončnem branju knjig, kavarni, kjer bodo na izbiro njene sladke dobrote in okusna kava.

Njena strast so tudi potovanja, predvsem v romarske kraje, da se "z možem napolniva s svetim Duhom, z molitvijo, s tišino, da se poveževa v Njegovi bližini, in potem spet lahko dajeva sebe drugim, kar je hkrati tudi smisel življenja".

Veseli december ‒ na kaj pomislite ob tej besedni zvezi?
"Veseli december" me vedno spomni na bleščeče luči, ki se prižigajo v začetku decembra, in na iskanje veselja množic v tej svetlobi, ki pa je mnogokrat prazna, pusta, brez prave vsebine. Zimski meseci so zaradi dolgega obdobja teme tisti, ki zelo vplivajo na slabše čustveno stanje in slabo počutje ter pripomorejo k porastu depresivnih stanj. Blišč luči in množična obiskanost trgovskih centrov mnogim povzroča stisko, hkrati pa zamegli simbolni pomen božiča. Opažam, da je med prazniki mnogo lažje tistim ljudem, ki verujemo, saj je v ozadju vere upanje, da je nekdo, ki bo pripomogel k spremembi na bolje.

Verujoči lažje gojimo upanje, da se vsako težko obdobje zgodi z razlogom, čeprav ga dejansko ne vidimo, in zaupamo, da bo bolje – to hkrati predstavlja sprejemanje pozitivnega stališča do kriznih življenjskih situacij (npr. da je kozarec do polovice poln in ne do polovice prazen), in je eden od načinov, da se človek ne zateka v negativno naravnanost do sveta ter zaupa, da je svet dober. Čeprav je zaupanje v to, da je svet dober, transgenerativno in ga dobimo od svojih prednikov v obliki prazaupanja. V decembru bi si resnično želela, da ne bi bilo toliko poudarka na blišču luči, darilih, bleščečih oblačilih, povzetih iz reklam in oglaševanja, ampak da bi se ozaveščala simbolna sporočilnost božiča, ki jo nosi december.

Stisk vendar ne čutijo le tisti iz socialno šibkejšega okolja.
Stiska je vedno vezana na notranje občutenje in doživljanje posameznika, ki pa je od osebe do osebe različna, povsem odvisno, kje jo najbolj zaznavajo: na psihološki, biološki ali duhovni dimenziji. V kolikor se stiska manifestira na biološki dimenziji, se to pogosto kaže z bolečino na telesu, npr. tiščanjem v prsih, cmokom v grlu, bolečinami v mišicah, hitrim bitjem srca, paničnimi napadi ipd.

Simptomatika na psihološki dimenziji se kaže v doživljanju globljih čustev žalosti, jeze in posledično občutenj nespoštovanja, ponižanja, potrtosti, ranjenosti, obupa, ranljivosti, … Na duhovni dimenziji pa se stiska pokaže s pomanjkanjem smisla v življenju – človek se takrat nahaja v "eksistencialnem vakuumu", v praznini, ko ga nobena stvar, ne odnosna ne materialna, ne napolni v tej meri, da bi prepoznal smisel in vrednost Življenja. Premalokrat se zavedamo, kako pomembni so medčloveški odnosi in povezanost, saj če jih ni ali so ti disfunkcionalni, močno vplivajo na duševno zdravje in stiske posameznika.

Se v tem času k vam obrne več ljudi?
V zimskih mesecih je povpraševanje po vključenosti v terapije večje kot običajno. Opažam, da me pred prazniki do prve polovice decembra in navadno po praznikih, v mesecu januarju, bolj kontaktirajo pari za vključitev v partnersko terapijo. Razlogi so navadno različni, najverjetneje pa zaradi kratkega dneva ljudje preživijo več časa drug z drugim in se prizrcalijo na dan različnosti v odnosu, v doživljanju drugega, v vrednotah, ki se sčasoma preoblikujejo.

Če ni pristne in varne navezanosti v odnosih, se v času med prazniki odnosi le še bolj oddaljijo in zaostrijo v nesprejemanju vedenja, ravnanja in čustvovanja drugega. Vključitev v psihoterapijo zahteva prepoznavanje težave in pogum za prvi klic za vključitev ter daje upanje za izboljšanje odnosov.

Kakšne stiske jih najpogosteje pestijo?
Kot sem že omenila, so stiske zelo različne, odvisno od posameznika, ki jih doživlja, starosti, socialnih okoliščin, kriznih situacij, vse pa zaokrožijo z doživljanjem sebe in drugih do njih. Težko je, če so stiske povezane z izgubo bližnjega. Prazniki so tisti, ki kličejo po prisotnosti bližine bližnjih, ožje in širše družine, in če v tej sredini manjka ljubljenja oseba, so stiska in doživljanje izgube ter vrednotenje sebe v novi situaciji toliko težji.

Prav tako je težko tistim, ki bližino bližnjih imajo, vendar je zaradi svoje ranjenosti ne zmorejo doživeti ali pa je niso sposobni dati – praznina in osamljenost jih povsem prevzameta. Zelo intenzivno čustveno odsotnost staršev doživljajo mladi, kar se zrcali v različnih oblikah samopoškodovanja in tveganega vedenja. Ljudje smo socialna bitja, zato potrebujemo sočloveka, da smo lahko v notranjem ravnovesju s seboj.

Velike so tudi stiske tistih, ki so z materialnega vidika na robu preživetja, predvsem iz razloga, ali bodo lahko otroku, partnerju vsaj nekaj podarili, predvsem pa imeli denar, da bo krožnik na praznični mizi obložen. Prazniki takšna doživljanja navadno poglobijo. Hvaležna sem za nevladne organizacije, ki v prazničnem času obdarujejo tiste, ki to potrebujejo, ki pričarajo nasmeh na obraz, preženejo skrbi in polepšajo praznični čas.

Božič se pojmuje kot družinski praznik. Pa vendar je toliko ljudi samskih, brez otrok, razpadlih zvez ... Kaj ni takšno poudarjanje izključujoče in še bolj pritiska na rane v tem času?
Božič je družinski praznik in njegov pomen je v povezanosti, sočutnosti in prisotnosti bližine bližnjih z globljo vsebino. Krizna stanja posameznika zaradi nastalih življenjskih okoliščin, kot so razpadle zveze, sindrom praznega gnezda, izguba bližnjega zaradi smrti, z usmerjenostjo na blišč in veselost praznikov pri takšnih posameznikih poglobijo globlja doživljanja čustev in občutenj, ki prevzamejo posameznikovo doživljanje sveta.

Pomembno je zavedanje, da ima vsako krizno stanje izhod. Za vsak korak k spremembi pa je odgovoren vsak sam – sprememba se začne pri sprejemanju sebe in pri odločitvi, da si spremembe želimo. V logoterapiji pravimo, da je odločitev za spremembo znotraj posameznikovega svobodnega prostora in časovno vezana na sedanjost trenutka in prihodnost. Sprememba je lahko že klic prijatelja za pogovor, odločitev za vključitev v psihoterapijo, odločitev za sprehod v naravi, vključitev med prostovoljce, ki pomagajo ljudem, živalim …

Pozabljamo, da bi ob rojstvu morali prejeti brezpogojno sprejetost, varnost (materialno, psihološko in čustveno) ter brezpogojno ljubezen. Opažam, da se mnogi ne zavedajo, da je dovolj, da smo.

Družba, predniki in vsa pričakovanja drugih do nas nas silijo, da hlepimo po sprejetosti, da si iščemo sprejetost prek občutja všečnosti drugim ter se glede na odzive drugih tudi vrednotimo, pri tem pa pozabimo, da se vse prične pri nas samih – pri sprejemanju svojih lastnih čustev, občutij, predvsem pa sebe takšnih, kot smo. Pričakovanje družbe, kako naj bi praznike preživeli, je tisto, kar stisko in težja občutenja ob misli na praznike samo še poglobi.

Zdaj pa še k lepim platem prazničnega časa. Kaj pozitivnega v njem vidite osebno vi?
Praznični čas mi vedno znova daje mnogo priložnosti, da se povežem s seboj, z Gospodom, z bližnjimi in sočlovekom. V prazničnem času dobim priložnost, da se ustavim in si dovolim trenutke tišine v molitvi, da se zopet najdem, ko me obveznosti vsakdana med tednom trgajo na kose.

Priložnost, da drugemu namenim prijazno besedo (pa če je to na ulici, v dvigalu, po telefonu ...), da podelim objem in stisk roke, ko v drugem prepoznam, da to potrebuje, da namenim svoj čas tistemu, za katerega čutim, da ga potrebuje, in hkrati odvržem skrbi, da vsi načrtovani cilji ne bodo opravljeni po mojem planu, da pomagam komu pri kakšnem opravilu. Prisotnost lastne bližine bližnjemu, ki jo potrebuje, napolni mene samo in drugega in tiho občutim, da spremeni svet na bolje.

Kaj vam pomeni božič in kako ga običajno preživljate?
Božič meni in moji družini že od nekdaj predstavlja povezanost družine v harmoniji pričakovanja božične polnočnice, ko se veselimo Njegovega prihoda, in zavedanja, da je Gospod z nami tudi, ko ne gre vse po naših načrtih. Na predvečer svetega večera z najinimi otroki postavimo jaslice in okrasimo smrečico, zunaj prižgemo lučke.

Hiša je prežeta z vonjem po piškotih, saj si sama praznikov ne predstavljam brez peke, ki jih potem z veseljem podarjam, predvsem pa tiho uživam, ko se okusi piškotov razlezejo po brbončicah njihovih okuševalcev. Na sveti večer pokadimo hišo in se zbere vsa družina. S sestro vsako leto izmenjaje menjava lokacijo druženja – letos smo tako pri nas. Vsaka od nas nekaj dobrega pripravi – mami in sestrina tašča spečeta odlično potico, sestra pa puhast kruh. Pristnost naših odnosov je tista, ki nas vedno znova poveže in prida globlje sporočilo prazničnega doživljanja.

Nam lahko podate nasvet, kako se prebiti čez težka občutja v tem času?
Ne minejo prazniki, da se vmes ne bi spomnila tistih, ki jim je ob preživljanju prazničnega časa težko. Lahko ostanemo v občutenju in osredotočenosti na težkost naše situacije, lahko pa obrnemo stališče in pogledamo, kaj nam je dobrega ostalo. Misel Edith Eger, da mi sami smo edina oseba, ki je nikoli ne bomo izgubili, mi je blizu.

Občutek, da smo ljubljeni, lahko dobimo od drugih – ali pa se naučimo ljubiti sami sebe. Pravi, da imeti se rad je edini temelj za celovitost, za zdravje in radost. Ko se nam bodo rane začele celiti, ne bomo odkrili novega jaza, ampak naš pravi jaz.

Tisti jaz, ki je vedno nekje v ozadju, ki je čudovit in se je rodil z ljubeznijo in radostjo. Če sem bolj konkretna, se lahko za zapolnitev osamljenosti in dolžine dneva usmerimo v dajanje svojega časa tistemu, ki ga potrebuje – v našem prostoru je možnosti za prostovoljstvo veliko, z dajanjem dobimo in napolnimo tudi lastno dušo. Še vedno pa lahko osmislimo svoj dan s svojimi aktivnostmi (branjem dobre knjige, poslušanjem glasbe, ki ogreje srce, gledanjem kakšnega dobrega filma). Tisto čemur posvečamo svojo pozornost, nas okrepi.

Kakšne so vaše tihe ali glasne želje za leto, ki prihaja?
Moje tihe želje so vedno povezane z uresničenjem načrtov, ki so si jih zastavili najini otroci – njihove načrte izročam v Gospodovo naročje in si tiho želim, da bi jim uspelo. Moja tiha želja pa je, da bi šla za kak mesec v Afriko, v misijon, kjer bi otrokom pekla palačinke. Prav tako si tiho želim zdravja in notranjega miru za vse moje domače, saj ko se oglasi bolezen, je pot do ozdravitve lahko težka in zahtevna.

Glasne želje usmerjam v pris(o)tnost odnosov med bližnjimi in v upanje, da se končajo vse vojne ter da nedolžni ne bi čutili njihovih bolečih posledic. Res bi si želela, da bi zavedanje ljudi o pomenu odnosa preraslo v samoumevnost prijaznosti ter sočutnosti do bližnjega.

Vsem, ki to berejo, želim, da bi v prazničnih dneh v skrivnosti božiča doživeli globoko notranje doživetje, da so ljubljeni in zmorejo ljubiti. Naj še zaupam recept za brezpogojno ljubezen v letu 2025, ki osmišlja v dajanju: 10 minut svojega časa bližnjemu, 5 objemov, 1 dobro delo na dan za drugega, vsaj 5 prijaznih besed in velik ščepec potrpežljivosti. Vse dobro premešajte in dodajte nasmeh, iskrivost v očeh in upanje – uspeh do srca drugega je zagotovljen. SR(E)ČNO!