Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Lara Crnjac je gimnastiko začela trenirati pri tretjem letu starosti. Hrepenela je po olimpijskih igrah. Pri petnajstih letih pa se je zgodilo nepričakovano – težek zlom obeh gležnjev. Takšna preizkušnja bi lahko vsakega športnika pahnila v obup in malodušje. A danes 22-letna Lara je po mesecih, preživetih na invalidskem vozičku, kljub vztrajajoči bolečini vztrajno in potrpežljivo trenirala.
Danes navdušuje tako z zračnimi akrobacijami kot tudi s kaskaderstvom v hollywoodskem filmu. 22. decembra jo čaka finale oddaje Slovenija ima talent, kjer bo s svojimi nevarnimi gimnastičnimi podvigi zopet navduševala Slovenijo.
"Ne da se mi" in "ne da se". Kako pogosto sploh izrečete te besede?
Takih stavkov se večinoma izogibam, saj sicer začnem v to zares verjeti.
"Moj moto je, da je vedno treba vztrajati in se prilagoditi, ne glede na situacijo."
Že od tretjega leta starosti ste zagrižena gimnastičarka. Pri petnajstih pa se je zgodilo nepričakovano – na mednarodnem tekmovanju ste padli in prišlo je do precejšnje poškodbe. Kako huda in boleča je bila?
Na tekmovanju sem si zlomila oba gležnja. Nikdar ni videti lepo, ko športnik v sekundi konča na invalidskem vozičku. Poškodba je bila res huda. Tudi zdravniki so se strinjali, da kaj takega še niso videli, in napovedali, da bo proces rehabilitacije dolgotrajen.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste to slišali?
Moja prva misel je bila, da mi olimpijske igre nikdar ne bodo več dostopne.
Ko ste se prebili skozi prvi šok, pa se je vaša miselnost spremenila. Kako?
Začela sem verjeti, da se bom vrnila na treninge in tekmovanja.
Od kod takšna odločnost? Običajno se ljudje bolečine bojimo in razmišljamo le o tem, ali in kako se bomo pozdravili oz. sanirali poškodbo.
Nisem hotela, da poškodba postane izgovor za konec športne poti. Uporabila sem jo kot odskočno desko za nadaljnje športno udejstvovanje in se prilagodila omejitvam, ki so obstajale.
Je tak način razmišljanja stvar genov, vzgoje ali česa tretjega?
Šport naredi svoje; nauči te discipline in tega, da se moraš na tekmi ob padcu pobrati in iti naprej. Tudi v primeru moje velike poškodbe je prišlo do padca in po njem sem se pobrala. Razlika je le v tem, da je proces pobiranja trajal precej dlje kot navaden padec na kakšnem tekmovanju. A vsemu navkljub sem se usmerila naprej.
Kaj bi svetovali nemotiviranim najstnikom, ki sem jim velikokrat nič ne da in imajo pogosto predstave o služenju denarja na lahke načine?
Iz svoje situacije sem se naučila, da je treba vztrajati. Tudi če je nekomu zapisano v zvezdah, da ne bo uspel na zadani poti, naj vseeno vztraja in morda ne bo dosegel najvišje stopničke, temveč vse druge na poti do te. To je dober občutek.
"Če nekaj delaš s srcem in glavo, v življenju ne moreš zgrešiti."
Zagotovo ste s svojo vztrajnostjo vzor marsikomu. Kakšne ljudi pa najbolj cenite vi?
Cenim iskrene ljudi. V procesu poškodbe mi je bilo rečeno, da ne bom ničesar naredila iz športne kariere, naj raje odneham, ker je ta poteza bolj smiselna. Pesimizem mi ni prišel prav, še danes mi bolj ustreza pozitivno razmišljanje.
Po poškodbi ste zajadrali tudi v kaskaderske vode, nastopili ste celo v filmu z ameriškim zvezdnikom Markom Wahlbergom. Kakšna je bila ta izkušnja?
Moja vztrajnost in gimnastična podlaga je prišla prav zaradi vseh padcev, ki sem jih morala izvesti. Bila sem zares hvaležna, da sem lahko doživela vse to in spoznala igralce.
Kakšno je bilo sodelovanje z njimi?
Igralci so bili super, bili so zelo prizemljeni. Jasno je bilo določeno, da ob njihovem prihodu na prizorišče posnamemo skupne prizore in takoj po tem odidejo. Imajo res težko življenje, saj so ves čas "na udaru".
Šele na snemanju sem videla, kako naporen je njihov vsakdan. Morda jih vidimo kot razvajene osebe, ki so nenehno rade v središču pozornosti, a na svoji poti se mnogokrat srečajo z napornimi trenutki.
Omenili ste, da ne marate pesimističnih ljudi. Katera lastnost vam gre na živce in kako se s tem soočate?
Od vedno sem cenila skromnost in nikoli mi ni odgovarjalo, da se kdo baha s svojimi uspehi, ne glede na to, kako veliki so. Vedno so mi bolj prijale skromnost, pozitiva in nasmejanost. Narcisizma ne prenašam preveč dobro.
Starša sta športna pedagoga, ki vam pomagata na športni poti. Katero popotnico za življenje sta vam dala – seveda poleg očitnega, discipline in vztrajnosti?
Ko se je zgodila poškodba, sta mi izkazala vso potrebno podporo in ljubezen, ki bi jo potreboval vsak otrok na mojem mestu. V prvi fazi sem takrat potrebovala starša, ne trenerja. Mama in oče sta to vlogo odlično odigrala.
Kakšni ste bili kot otrok?
Od vedno sem bila odločna in vztrajna. Čeprav imam šport v genih, mi gimnastične spretnosti in fizična moč nista bili podarjeni. Vedela sem, da bom morala delati dvakrat več od sovrstnic, če bom želela okrepiti določene sklope mišic.
Ste v finalu oddaje Slovenija ima talent. Kako se počutite pod drobnogledom oz. ko vas opazuje množica oči?
Zdi se mi, da se v tem razlikujem od drugih finalistov. Dejstvo, da sem pod drobnogledom, mi ne predstavlja pritiska. Gimnastična tekmovanja so ocenjevana veliko bolj natančno kot nastop v oddaji. Tu prejmem precej bolj pozitivne komentarje in se jih vedno zelo veselim.
Še malo in končali boste študij prava. Kje vidite vaš potencial kot pravnica?
Pravo je širok študij in težko se je opredeliti, v katero smer iti oz. kje ustvarjati. Zaradi prejšnjega poglavja v življenju me najbolj vleče v športno pravo. Ko se bodo vse moje fizične aktivnosti zaključile, se bom s pravom začela malce bolj ukvarjati. Trenutno je moj cilj diploma oz. magisterij.
V prihodnosti bi rada odprla svoje športno društvo, morda v novi športni panogi, s katero se ukvarjam. Društva vedno potrebujejo pravnika, ki vse skupaj vodijo in urejajo pogodbe. Zdi se mi, da bom svoj študij zelo dobro izkoristila.
Kaj počnete, ko ne trenirate in ne tekmujete? Vam je pomembno biti tudi na "off"?
Nedvomno. Šele zdaj, ko so se mi nastopi in treningi začeli kopičiti, opažam, kako pomemben je odklop. Moja največja vrednota v življenju je čas z družino, prijatelji in fantom. Najraje imam praznike, ko smo se "prisiljeni" zbrati na kupu. Ta druženja najbolj cenim.
