Kakšna spoznanja nam prinaša film Konklave

Vse dogajanje pred tem pa je bilo skrito očem javnosti od trenutka, ko je papeški ceremonier zaprl vrata Sikstinske kapele s slovitim vzklikom: "Extra omnes!" In s tem se je začel konklave – volitve papeža.

Večina zgodbe v drami Konklave je posvečena prav temu, in če si ne želite razkritja nekaterih detajlov, predvsem pa konca, je dobro, da na tej točki prenehate z branjem. S kinematografskega vidika je film mojstrska umetnina: napeta zgodba, dodelana fotografija z impresivnimi prizori, izdelana kostumografija, vključno z vsemi pomembnimi detajli in seveda – prvoligaška igralska zasedba: Ralph Fiennes, John Lithgow, Stanley Tucci, Sergio Castellitto in Isabella Rossellini.

Zdi se, kakor da je pripoved razpeta med glamurjem in človeškostjo, če ne kar bednostjo princev Cerkve. Napetosti med konservativizmom in progresivizmom so v Cerkvi navzoče že od samega začetka, kot beremo v Apostolskih delih. Toda filmsko "klanje" med konservativci italijanskega kard. Tedesca (Sergio Castellitto) in liberalci ameriškega kardinala Bellinija (Stanley Tucci), je čista karikatura in prej projekcija ameriškega kulturnega boja, umeščena v Vatikan. Pravzaprav kar prebujenstvo (woke kultura), preoblečeno v kardinalski škrlat – na vseh ravneh.

Najprej je govora o tem, da bo morda končno izvoljen prvi afriški papež. Z zgodovinskega vidika to ni res, saj so bili sv. Viktor I. (189–199), sv. Melkijad (311–314) in sv. Gelazij (492–496) Afričani.

Toda črnska agenda tako ali tako odpade, saj kard. Adeyemi (Lucian Msamati) doživi knock-out, ko se razkrije njegova afera z redovnico, s katero ima otroka. Ker čutijo eminence strah in trepet pred seksualnimi škandali, se pozornost preusmeri k odprtosti, ko želi kardinal Bellini s somišljeniki vpeljati večjo vključenost homoseksualcev in žensk v Cerkev, zlasti kar zadeva duhovništvo.

Temu nasproti je očitno prikazano, da so redovnice v Cerkvi dobre le za gospodinjska dela ali pa izvrševanje višjih komand kot s. Agnes (Isabella Rossellini). Ob kardinalu Benitezu (Carlos Diehz) pa pridemo do najtršega oreha. Izkaže se, da ga je že pokojni (neimenovani) papež, ki sicer ni živel v svojih sobanah, ampak v Domu sv. Marte, imenoval "in pectore" (db. "v srcu", kar se nanaša na tajno imenovanje kardinala, da bi se izognili morebitnemu preganjanju). Toda kot pozneje izvemo, je rajnki papež tudi vedel za Benitezovo "težavo".

Tik pred "habemus papam" pride v t. i. "sobo solz" protagonist, kamerleng kard. Lawrence (Ralph Fiennes), ki od novoizvoljenega papeža izve, da je interseksualec, ki ima ženske reproduktivne organe in kromosome ter moške genitalije. Zatrdi, da se ima rad takega, kakršnega je ustvaril Bog. Ker kardinal Lawrence ne odreagira, se šov odvrti do konca: ženska postane papež.

Z vidika prebujenstva in njegove teorije spola to lahko zdrži, ne pa v cerkvenem pravu, ki določa: "Veljavno prejme svete redove le krščen moški," (ZCP kan. 1024). Višek pa je v tem, da si novi papež(inja) izbere ime Inocenc (verjetno XIV.), kar dobesedno pomeni "nedolžen". Definitivno je nedolžen pri tem, da se je tak rodil, vsekakor pa tega ne more trditi o svoji iskrenosti o tej temi ob izvolitvi za papeža. Tako film slednjič izpade kot v prebujenstvo preoblečen mit o papežinji Ivani, ki ga je Sönke Wortmann posnel leta 2009: Papežinja Ivana.

Če si želite ogledati filmsko ustvarjen konklave, potem si zavrtite film o katerem od zadnjih papežev: Papež Janez XXIII. (2002), Pavel VI. – Papež sredi nevihte (2008), Papež Luciani – Božji nasmeh (2006), Karol (2005/2006) ... Če pa si želite ogledati prav Konklave, potem si raje vzemite istoimenski film iz leta 2006 v režiji Christopha Schreweja, ki prikazuje izvolitev Eneja Silvija Piccolominija za papeža Pija II.

Prav on je prvi pokazal, da je papežinja Ivana čista izmišljija. Seveda pa je še bolj pomemben zato, ker je od vseh papežev najbolj zaznamoval slovenski prostor, o čemer pričujejo njegovi nedavno prevedeni humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju – "Enej Silvij Piccolomini – Pij II.". Vsekakor kvalitetnejše branje od romana Konklave Roberta Harrisa iz leta 2016, po katerem je bil posnet aktualni film.

Konklave je torej ena sama politika, ki je prepletena s finančnimi in seksualnimi škandali. Za duhovno ni prostora. Nikjer ni prikazano, da bi kardinali skupaj molili ali maševali. Sicer ima kardinal Lawrence na začetku konklava homilijo, ki pa se ne zdi umeščena v mašo. Slednjič izpade, da je cerkvena hierarhija le skupek ambicioznih karieristov in skrajnežev, ki jih razjedata korupcija in egoizem (seveda lahko prikaz teh grešnosti pripomore tudi k cerkveni samorefleksiji in spreobrnjenju!).

Problem je, da je edina pot naprej ta, da kardinali sprejmejo Benitezov nagovor o raznolikosti in vključevanju, z brezbrižnostjo do nauka Cerkve. Ker s tem film izpolnjuje praktično vse točke prebujenske agende, bo verjetno prejel tudi kakšno prestižno nagrado.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.