Če začnem z najbolj očitnim: moja mama je bila manjše postave in nekaj teže, ki so jo prinesla leta, je pač obdržala. A ti odvečni kilogrami so bili verjetno edina stvar, ki jo je obdržala zase, kajti vse drugo je z veseljem razdala.
No, tudi svoje trmasto mnenje, ki ga je imela o praktično vsem, je znala zadržati zase oziroma ga je delila le z redkimi. Vedno je rada delala in ni računala veliko ali pa sploh ni računala na plačilo, jo je pa kar precej žrlo, kadar ni čutila ali vsaj slišala zahvale.
Znala je duhovito in pikro godrnjati … Z leti vse bolj. In z leti jo vse bolj in bolje razumem. In znala je utihniti in se umakniti. In tudi to lastnost oziroma navado z leti vse bolj razumem.
Bila je dobra kot kruh. Če vam je pač všeč taka vrsta kruha: imela je mehko sredico in trdo zapečeno skorjo. Meni zelo dopade: imaš v kaj ugrizniti in kaj žvečiti, hočem reči: te vrste kruh ti da opravka in nikakor ni kot hostija, ki se kar stopi na jeziku … da ljudje potem učlovečeno Besedo, oprostite izrazu, poližemo kot navaden sladek bonbon, namesto da bi zagrizli v kite in žilavo meso. Notranjost kruha pa je na meji potice.
Pišem o mami, ker mi je nekoč oponesla, zakaj da pišem in govorim samo o takrat že pokojnem očetu, o njej pa nič, in sem ji odgovoril, da bo prišel tudi njej čas. In je prišel. Njen čas. In pišem o mami, o genih in vsem drugem, kar sem podedoval po njej, kot pač vsi ljudje od svojih mam dobimo, poberemo in vzamemo – dobro in slabo in vse tisto vmes, ker bi rad pisal o mami vseh mam. O Materi človeštva in Božji Materi.
Če Marijo častim in ljubim kot svojo mater, potem je seveda na mestu vprašanje, kaj sem od nje podedoval – dobil, pobral ali vzel. In hvala Bogu (oz. njenemu Sinu), da lahko podedujem samo dobro, saj pri Mariji ni nič slabega in nič vmes in napol. Če si kaj želim – poleg logične in očitne želje po veri in ljubezni –, je to njena brezmejna ponižnost brez kančka lažne skromnosti. Zavest – kljub človeški majhnosti – lastne vrednosti v Božjih očeh.
Angel: Oj. Bog ima idejo/načrt zate?
Marija oz. Jaz: Kaj?
Angel: To.
Marija oz. Jaz: Kako bo pa to šlo?
Angel: Tako.
Marija oz. Jaz: Prav.
Sta si pa Marija in moja mama v nečem vsekakor podobni. Sta ista sorta kruha. Moraš se pregristi skozi hrustljavo skorjo, da prideš do mehke sredice. Tega zadnjega stavka ne bo čisto vsak razumel ali dojel, pa nič za to.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
