Anže Cunk je bolniški duhovnik. Srečate ga lahko ob posteljah in v kapelah. Skoraj nenehno je v stanju pripravljenosti, ko ga kdo pokliče. Bodri, tolaži, podarja lepe besede in nasmehe, predvsem pa deli zakramente. ''Bolniško maziljenje ni zakrament za zadnjo uro,'' poudarja. Zakaj? Razkrije vam v intervjuju.
Ne prezrite prisrčne zgodbe, anekdot in spominov na božični čas in toplino.
Pred slabim letom ste Marku Mesojedcu z Družine dejali, da ima vaša župnija 4.000 župljanov, 1.500 postelj, 2.000 zaposlenih, V mislih ste tedaj imeli ...
… tudi svojce pacientov in zdravstveno osebje. Vsi smo ljudje, vsi smo ranljivi, predvsem ko pride trenutek nemoči, ko pride smrt. Takrat je treba predvsem vstopati na to področje, ker velikokrat, ko pride smrt, predvsem pri otrocih, mladostnikih in ljudeh srednje starosti, zdravniki to velikokrat jemljejo kot neuspeh njihovega dela. Ampak Bog je tisti, ki pove, ki odloči, kdaj se življenje začne in kdaj se tudi konča. Vloga duhovnika je pri tem zelo pomembna, da lahko razbremenimo to situacijo, predvsem s pogovorom, molitvijo, s prejemom zakramentov. Opažam, da je potem lažje tako osebju kot svojcem.
Ali imate veliko povpraševanj osebja po pogovorih z vami, spovedih? Pridejo k svetim mašam?
Enkrat tedensko je na onkologiji redna sveta maša, namenjena zaposlenim. Pride nekje do 20 ljudi iz osebja. Seveda bi si želel, da bi jih bilo še več, ampak kljub vsemu čutijo neko oporo. Tudi med tednom, ko je sv. maša dopoldan, pridejo, si vzamejo pol ure, tudi namesto malice, pokličejo za pogovore, spovedi. Včasih so vprašanja namenjena konkretnim situacijam, kaj naj storijo v določenih položajih. Pogovarjam se s pripadniki različnih drugih verstev, na primer pravoslavnimi kristjani.
Svojci z bolniškim maziljenjem velikokrat čakajo na zadnji trenutek. Ampak to ni čarobna paličica. Zakrament bo lahko izboljšal telesno stanje, kar se je zgodilo že velikokrat, človek se lahko pomiri, spravi z Bogom, samim sabo, svetom.
Od zakramentov podelite največ bolniških maziljenj?
Da. Seveda so potem še obhajila in spovedi. Teh je morda še najmanj, ker ni zagotovljene popolne intimnosti. Potegnemo sicer zaveso, ampak … S tistimi, ki so pred smrtjo, pa če še lahko govorijo, se pogovorim, če je le mogoče ... Tistim, ki pa so na kakšnih posegih, operacijah zaradi zlomov, nosečim materam pred porodom in podobnim pa rečem: "Bolniško maziljenje je v bolnišnici doma. Ko boste okrevali, pojdite pa doma k spovedi." A, ne pozabimo, bolniško maziljenje je tisto, ki odpušča grehe, saj je povezano z zakramentom svete spovedi.
Seveda je pa drugače, če gremo k zakramentalni spovedi, ta ima veliko večji učinek. Kar zadeva odpuščanje grehov, je pri bolniškem maziljenju dokaj podobno kot pri sveti maši, kjer skupaj obudimo kesanje in dobimo splošno odvezo za male grehe. Zato jim priporočim spoved, obenem pa rečem, da se jim ni treba spovedati tukaj (predvsem tistim, ki zaradi tega, ker niso bili pri spovedi, ne želijo prejeti bolniškega maziljenja, ker se ustrašijo, da bi bilo kaj narobe, če bi ga), ker vem, da je veliko ušes. Čeprav, iskreno, ni nič novega pod soncem, saj smo si v bistvu skoraj vsi zelo podobni. Pri grehih nismo kaj zelo izvirni. 😊
Lahko delite nekaj odzivov hvaležnosti in podpore bolnikov?
Dnevno vidim, kako se stanje ljudem lahko izboljšuje. Zgodilo se mi je, da so po zakramentu čisto ozdraveli, in to čudežno. Spomnim se nekega 85-letnega gospoda. Zdravnik je dal poklicati svojce, naj se pridejo poslovit. Ter naj še duhovnika pokličejo, za vsak slučaj, če bodo hoteli. Prišel sem tja. Najprej je žena rekla, da je še čisto dober. Potem ji je osebje še enkrat razložilo stanje, gospod pa je bil povsem pepelnat. In sem šel do njega, odmolil, ga mazilil in šel.
Naslednji dan so me klicali z oddelka. Ko je zdravnik prišel nazaj na izmeno, je vprašal, kaj je s tem gospodom. Je, govori, sedi. Ni mogel verjeti. Gospod je šel potem še domov in rekel, da se bo ukvarjal še s čebelami. Imel je raka. Lahko, da je šlo za trenutno izboljšanje stanja, ampak domov je šel.
Še nekaj ganljivega ste doživeli.
Srečal sem se s fantkom, rojenim v šestem mesecu. Pripisali so mu dan življenja. Prosili so me za krst. Potem sem ga še mazilil. Začel se je čudežno razvijati, rasti. Danes je doma, normalno okreva, nima nobenih posledic več. Starši mi večkrat pošljejo fotografije, čisto zdrav, normalen fantek je. Zdaj bo star eno leto.
Ali pa fantek, ki je bil star devet let, in je imel že kar nekaj operacij. Vsako leto je bil na operaciji srca, ker mu že od rojstva ni dobro delovalo. Mamico sem poznal, prosila me je, da bi prejel zakramente. Zaželel si je, da bi k njemu prišel jaz, čeprav smo se prej dvakrat videli zelo na hitro. Imel sem jopico, ki je spominjala na modro nebo, zunaj pa je bilo sivo, temačno. ''Prinesel sem ti modro nebo namesto sivine. Da boš imel moč,'' sem rekel. Prejel je vse zakramente. Po operaciji me je poklical: ''V redu sem, ker si mi dal angelčka in ker si rekel, da boste pri maši molili zame.'' To mi daje elana za naprej. Vidim, da Gospod dela, ni pa vse v naši moči.
Maziljenje lahko dvakrat letno prejmemo vsi. Pogosto se najdemo v stiskah in težavah. Preveč je zakoreninjeno, da je to zakrament za zadnjo uro. Potem se bojimo in čakamo dobesedno na zadnji izidih. Zato ga velikokrat tudi zamudimo.
Kako pa se odzivajo ljudje, ko so manj verni ali neverni?
Za zdaj še nisem imel slabih izkušenj s tem. Ponavadi se vsi lepo pozdravimo in tudi njih povprašam, kako so. Ko pridem v sobo, ne vem, koga imam pred sabo. Vedno pridem samo do osebe, h kateri so me poklicali. Vsem pa vselej zaželim zdravja, poguma, vztrajnosti. Potem pa vidim, da se odzivajo. Npr. ugasnejo TV, izklopijo telefon, prenehajo pogovore … Neko spoštovanje je. Recimo dvakrat pa se je zgodilo, da je nekdo malo ''padel ven'', ampak nič hudega.
Nekoč je nek gospod recimo rekel: ''O, moj Bog, še fajmošter je moral priti.'' Obrnil sem se in ga vprašal, ali želi zakramente. Odkimal je, da ni veren. ''Če pa ste omenjali Boga.'' Potem se je pa umiril. Še enkrat se mi je zgodilo, da je neka gospa dejala, da ne more gledati, kako bom drugi dajal zakramente, saj, kot je dejala, še ne bo nikamor šla. Le teh primerov se spomnim, pa še to ju nisem dojel kot nasprotovanje.
Kako vzpostavite stik?
Ko vstopim v sobo, se ponavadi nasmejem, naglas pozdravim in naglas molim. Ponavadi imam s sabo tudi Marijine svetinjice. Nisem še naletel na človeka, ki bi jo zavrnil. Ne glede na to, katere vere je bil, ali pa morda ne preveč veren svojec. Vsak si želi pozornosti, molitve. Bolnišnica je kraj misijona.
Ljudje smo postali oddaljeni od Boga. V bolnišnici se začnemo spraševati o smislu življenja. Kam zdaj grem? Zakaj bolezen? Kaj sem narobe delal? Imam tudi primere, ko so po štiridesetih, petdesetih letih prosili za zakramente. Nekateri se želijo fotografirati z mano. Da bodo doma pokazali, da so res prejeli zakramente.
Delajo sebke z vami?
Da, in to ne le otroci in mlajši. Zanimivo. Priznam, na to sem se moral malo navaditi. Sploh na oddelkih, kamor sem prišel z masko. Pomemben je človeški stik, trepljanje, stisk roke. Z vsemi varnostnimi ukrepi. Stik je pomemben, sicer ostanemo nekje na hladnem. Včasih mi kdo reče, da me je iskal v kapeli, pa me ni bilo. Odvrnem. ''V kapeli živi Jezus, ne jaz. Jaz sem drugje. Če je nujno, bom prišel, če ne, se bova pa domenila za termin.''
Kaj se vas najbolj dotakne, ko ste prisotni ob zadnji uri?
To, da nekdo res v miru lahko gre, da se poslovi. Kličejo me svojci koga, ki umiral. V takih primerih se je treba odzvati čim prej. Pridem do postelje, vidim, kako se začnejo poslavljati. Gane me je, kako se včasih vsi prekrižajo, od otrok do starejših žena, pokrižajo npr. tudi umirajočega ali pa dobijo od njega še kakšna navodila. Lepo je, ko oseba začne odhajati v takih okoliščinah. Samo enkrat sem bil prisoten pri nekom, bil je otrok, ki je dejansko umrl v moji navzočnosti. Pri ostalih nisem bil. Vedno sem nekje na črti med življenjem in smrtjo.
Neki gospe pa se je stanje celo izboljšalo. Snela je masko s kisikom, pojedla večerjo, dala vsem navodila, ponoči pa se je poslovila. Veliko je primerov, ko gre za spravo. Številni ljudje v sebi nosijo težke zgodbe, predvsem iz otroštva, marsikdo je zaznamovan z vojnim in povojnim preganjanjem. Teh zgodb je precej, a nekateri jih ne želijo povedati. Slišal sem o pobojih bratov, očeta, mame. Tudi 90-letniki, moški in ženske, se spovedujejo splavov. Te zgodbe so ganljive.
Se pa spomnim neke gospe, ki je rekla: ''Veste, gospod župnik, nebo je še zaprto, zemlja me še noče. Edino vi ste tukaj ob meni.'' Tako, zraven sem takrat, ko svečka življenja nekomu ugaša. Včasih se tudi svojci ne pridejo poslovit, kar je zelo žalostno.
