Pred nami so božični prazniki, ki bodo letos za šoloobvezne otroke zelo dolgi, skoraj dva tedna.
Želja po praznikih, popolnih kot božične voščilnice
Mame smo nagnjene k temu, da bi si želele, da bi bilo vse popolno. Tudi praznike si zamišljamo na ta način. Želimo si, da bi bili vsi zdravi, da bi bili dobre volje in med seboj povezani. Želimo si, da bi se vsi družinski člani počutili dobro, da med njimi ne bi bilo sporov in nesoglasij, da bi se otroci počutili varno, mirno, harmonično. Dale bi vse, da bi bili praznični dnevi eno samo zaporedje popolnih trenutkov, podobnih prizorov, kot jih poznamo z božičnih voščilnic in reklam.
Čudovite želje, a če jih iz želja spremenimo v pričakovanje, bomo po vsej verjetnosti doživele razočaranje. Popolnega vzdušja, ki bi trajalo dva tedna, namreč v družini preprosto ni mogoče vzdrževati. S tem, ko predvsem nase nalagamo breme za to, da bi v naši družini vladalo popolno vzdušje, pa se že vnaprej obsodimo na to, da bomo čutile breme krivde.
Poenostavimo in spustimo standarde ter pričakovanja
"Le kaj sem storila ali česa nisem storila (dovolj), da je šlo to in to spet narobe?", je stavek, ki si ga mame zastavljamo. Nihče ni kriv, pomaga pa, če spustimo standarde in naša pričakovanja.
Lepo je, da imamo za praznike velikopotezne načrte, a ob tem moramo biti tudi realne. Poenostavimo si stvari in raje izberimo manj kot preveč (aktivnosti, druženja, skrbno načrtovanih dejavnosti). Kljub temu, da skrbno načrtujemo čas in skrbimo za vse vidike družinskega prazničnega vsakdana, se pač moramo že vnaprej pripraviti, da se kakšen tudi ne bo uresničil – ali vsaj ne tako, kot bi si želele.
Na sporedu bo verjetno prav vse – od čudovitih trenutkov do prepirov
Možno je, da bo kdo od otrok ali odraslih zbolel. Je pač zimski čas, ko so prehladi in viroze na sporedu. Možno je, da se bodo otroci med seboj skregali ali stepli, tudi večkrat na dan. To je nekaj, kar je treba vzeti v zakup. Otroci ne razumejo, da je prazničen čas drugačen od ostalih dni, včasih pa je prav to, da s(m)o več skupaj, sprožilec za več prepirov med bratci in sestricami.
Možno je, da se bomo čutile utrujene in preobremenjene. Nič zato, če prosimo za pomoč ali varstvo otrok za kakšno uro ali dve, da si malo oddahnemo. Bolje se je ustaviti in si vzeti čas za počitek malo prej, preden pride do prevelike "eksplozije", kot prepozno, da se bomo potem čutile krive še za svoj izbruh.
Možno je, da pride do zakonskega prepira, saj imata lahko mož in žena drugačne predstave o tem, kako bi družina preživljala proste dni. Ob dejstvu, da se večina družin za praznike sreča tudi s sorodniki, je to lahko dodatna psihološka obremenitev za odnos, saj moramo manevrirati med različnimi situacijami v razširjenih družinah, kjer včasih pride tudi do nesoglasij ali napetosti.
Možno je, da stanovanje ali hiša ne bosta do potankosti urejena, čista in pospravljena. Nič zato. Zagotovo naši obiski ne bodo kukali pod kavč, če smo res posesali vse prašne kosme, prav tako ne bodo pogledali v koš za perilo, ali je prazen ali poln. Pa tudi Jezusa v jaslicah bolj malo zanima, ali smo res vse do konca počistili, vključno z okni.
Prav možni so torej različni scenariji, še najbolj verjetno pa je, da bomo med prazniki doživljali vse, od čudovitih trenutkov družinske sreče, ko se za nekaj minut preprosto vse zloži v celoto, do trenutkov, ko nam bo zmanjkovalo potrpljenja in dobre volje. Nič zato. Sporočilo Jezusa, ki nikoli ne obupa nad nami in nikoli ne neha prihajati med nas, je: "Prihajam k tebi, v tvojo štalo, ker te imam rad." In to je dovolj.
