Xavi Argemí obožuje pse, kokoši, svoj vrt, televizijske serije in nove tehnologije. Še posebej pa obožuje Barco, prestižni španski nogometni klub, v katerem igrajo nekateri njegovi najljubši nogometaši.
Še danes ga ob spominu na telefonski klic nogometnega trenerja Pepa Guardiole prevzamejo čustva. Pogovor s človekom, ki mu je "priredil toliko čudovitih popoldnevov", mu je bil v veliko veselje. Guardiola je Xavija, ki je zaradi diagnoze priklenjen na invalidski voziček, spodbudil, naj ne obupa v boju z boleznijo.
Huda diagnoza pri štirih letih
Najmlajšemu izmed devetih bratov in sester so diagnosticirali bolezen pri štirih letih. Pri 10 letih se je začel zavedati njenega obsega, resnosti in omejitev. Z leti se je njegovo zdravje poslabšalo do te mere, da se ni mogel več sam gibati.
Najtežja stvar je bilo zanj dejstvo, "da sem se moral začeti hraniti po cevki in se odpovedati hrupnim in veselim družinskim obrokom, čeprav v zadnjih letih spet lahko jem hrano, ki jo je enostavno pogoltniti, kot je na primer juha". Pred kratkim je moral narediti naslednji korak: tudi podnevi mora biti priklopljen na respirator.
Nenehno odpovedovanje in prilagajanje je del njegovega življenja že skoraj trideset let. A Xavi se je odločil, da bo iz situacije izluščil najboljše. V svoji knjigi Aprendre a muerte per poder viure (Učiti se umreti, da bi lahko živel), prvotno napisani v katalonščini in pozneje prevedeni v španščino, angleščino in francoščino, pove, kaj mu pomaga naprej: ljubezen do družine, hvaležnost, odprtost do drugih, humor in ponižnost, da prosimo za pomoč.
Njegov moto ni izčrpavati se v boju proti tistemu, česar ne more spremeniti, ampak se osredotoča na vse, za kar je vredno živeti. Sprejetje situacije ga je pripeljalo do večje svobode, pravi pa, da mora to odločitev obnavljati vsak dan.
Kako se navaditi, da ne zmoreš ničesar od tega, kar zmorejo drugi? "Poskušam živeti v sedanjosti," pravi, "ne da bi preveč projiciral v prihodnost." Njegovi starši, ki so bili zelo razumevajoči, so bili do njega tudi vedno iskreni, mu povedali vso resnico o njegovi bolezni in ga učili, naj se ne boji smrti. Ob tem piše: "S tem, ko so me naučili umreti dobro, so me naučili, da poskušam polno živeti življenje."
Kako živeti vsakdan, za katerega bi lahko marsikdo rekel, da ni vreden življenja? Xavi in njegovi bližnji so naredili vse, da bi mu omogočili čim bolj normalno življenje. Mladenič se je šolal v običajni šoli in končal univerzitetni študij na daljavo. Diplomant s področja multimedije zdaj dela kot samostojni podjetnik na področju grafičnega oblikovanja.
Sicer pa so poleg družine njegovi stebri prijatelji, ki dajejo barvo njegovemu življenju. Večinoma so to prijatelji iz otroštva, s katerimi preživlja "nepozabne večere" med dobrimi obroki in družabnimi igrami.
In seveda njegova vera, ki jo živi kot vse drugo: z veliko preprostostjo. "Ogromno mi pomaga," priznava.
"Verjamem v življenje po smrti. Kar zadeva trpljenje, verjamem, da moje trpljenje ni nič v primerjavi s krivično in bolečo smrtjo Jezusa na križu. In verjamem, da njegovo trpljenje ni bilo zaman, ker je vstal."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
