Čas beži z neizmerno hitrostjo. Leto za letom, teden za tednom, dan za dnem ... Zopet je zadnji mesec v letu. Mesec trdnih sklepov, mesec pričakovanj, novih upanj, praznovanj, nakupov in še bi lahko naštevala pestrost dogajanja v tem mesecu.
Pospravljanje je del praznikov
Kristjani se v adventu pripravljamo na božič, rojstni dan našega Odrešenika. Pripraviti moramo svoja srca za Ljubezen, ki se v božični noči rojeva na svet, za ljubezen, ki hoče napojiti naša žejna srca tako zelo, da bi to ljubezen znali deliti tudi drugim. Da pa to ljubezen lahko sprejmemo, moramo najprej narediti mesto zanjo. Pospraviti moramo v svojih dušah. Pomesti iz njih vse smeti in prah, ki so se v tem času nabrali v njih. Ja, veliko dela nas čaka, mene, tebe, vsakogar ...
Verjamem, da si skoraj vsak od nas želi za praznike tudi pospraviti in urediti dom. Ga okrasiti s prazničnimi prti, z jaslicami, novoletno jelko, ki je polna lučk in drugih okraskov. Le kdo v teh dneh nima rad vonja po sveže pečenem pecivu, potici, po cimetu in klinčkih, po kuhanem vinu in medici?
Lučke, ki zaslepijo resnično temo
Kamorkoli greš in kamorkoli se ozreš, je v tem času polno luči. Lučke na drevesih, lučke na stavbah, lučke po hišah, lučke v pisarnah. Želimo si čim več prižganih lučk, ognjemetov ... Same lučke, skoraj nikjer ni teme ... pa je to res? Kaj pa tema v naših ranjenih srcih, tema v dušah, polnih bolečin in samote? Veliko ljudi, tudi v naši neposredni bližini, je osamljenih, pozabljenih, z ugaslimi lučkami v srcih.
Kdo bo pa tam prižgal lučke? Ali ne bi bilo lepo, ko bi vsak od nas poskusil v srcih svojih bližnjih prižgati lučke upanja, lučke ljubezni, lučke ugaslega in že davno pozabljenega hrepenenja?
Kot plamen se širi dobrota
Toda kako to narediti? Ni najlažje, ni pa nemogoče! Tiste, ki so osamljeni in se jih nihče ne spomni, pa so daleč od nas, lahko pokličemo po telefonu, jim povemo, da nismo pozabili nanje, da nam ni vseeno, kako so in kaj se dogaja z njimi.
Jim podarimo nekaj svojega časa za pogovor, pošljemo voščilnico z lepim voščilom ... Tistim, ki so bližje, lahko potrkamo na vrata, jim prinesemo sveže pečene piškote in z njimi popijemo topel čaj in spregovorimo nekaj besed. Tistim, ki jih srečamo pri vsakdanjih opravkih in delu, poklonimo lep pozdrav in nasmeh, toplo besedo.
Dragi bralci, bralke tega zapisa, želim vam obilo Božjega blagoslova v tem času. Naj vsakemu izmed vas v srcu in duši zagorijo lučke upanja in ljubezni, če ob tem komu uspe prižgati lučke tudi v srcu drugega, naj ve, da je naredil največ, kar je lahko! Mir in dobro vsem!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
