Ko spomini oživijo – božični klepet v domu starejših občanov

Božični čas je priložnost za toplino, prijazne misli in obujanje najlepših spominov. Spomnimo se, kaj nas povezuje in kaj je zares pomembno. Obiskala sem Dom starejših občanov Fužine, kjer sem imela priložnost spoznati štiri stanovalce, ki so z menoj delili spomine, občutke in modre besede. Ustvarili smo nekaj resnično prisrčnega.

Oglejte si prispevek:

Prvi, ki sem ga spoznala, je bil gospod Jože, ki ima prav poseben priimek – piše se Božič. :) Jože je prijazen in topel človek, ki se rad pošali in z iskrivimi očmi pripoveduje zgodbe o božičih iz svojih otroških in mladostnih let.

Rodil se je na Dolenjskem, v vasi Tolsti vrh. "Božič smo vedno praznovali kot družina. Mama je spekla bel kruh in potico, pred tem pa smo morali k spovedi. Bili smo krščanska družina in smo se skupaj zbrali pri molitvi in maši. Imeli smo post, zato smo jedli bolj skromno, a kljub temu je bilo veselo."

Preživel je težko otroštvo, saj je med vojno izgubil očeta in izkusil vso grozoto tistega časa. "Oče je bil ustreljen leta 1943. Živeli smo v kmečki hiši, ki je bila pogosto pod ognjem. Spomnim se, kako smo se kot otroci skrivali pod posteljo, ko so granate razbijale šipe in krušno peč. Za nekaj časa smo morali celo zapustiti dom," pripoveduje o težkih, a pomembnih življenjskih lekcijah.

Eden izmed najlepših in posrečenih spominov na božič je povezan s prihodom elektrike. "Leta 1950 smo dobili elektriko. Bil sem še mulc, pa sem iz hiše potegnil kabel in povezal žarnico na božično drevesce. Ko je žarnica zasvetila, sem bil ponosen. Potem pa sem po nesreči vstavil prst v vtičnico in me je pošteno streslo – še danes se spomnim tiste klopi, ki je 'norela' skupaj z mano!" se z nasmehom spominja.

Sedaj, skupaj z ženo, že tri leta prebiva v domu. "Največ si želim zdravja – zase in za mojo ženo, ki je precej bolna. Skupaj hodiva na kosila in še malo naokoli. Še vedno imam električno kolo, s katerim grem ob lepem vremenu pogledat staro sosesko na Vevčah in obiskat prijatelje. To mi veliko pomeni," pravi.

Njegove želje za prihodnost so preproste, a iz srca:

Gospa Stanka Garaj je z mano delila toplino prazničnih priprav in drobnih radosti, ki zaznamujejo njeno življenje v Domu starejših občanov Fužine. Božič zanjo ni le praznik, temveč čas, na katerega se pripravlja že mesec dni prej.

"V domu se res potrudimo. Jelke postavimo v skoraj vsak kotiček, terapevti pa poskrbijo, da je vzdušje sproščeno in veselo. Imamo mašo, pride tudi župnik, nekateri celo gredo k spovedi. Vse skupaj prinese veliko zadovoljstva in sreče," pripoveduje.

Posebej je ponosna na jaslice, ki jih pripravljajo skupaj z delovnim terapevtom Matijo. "Lani so bile res nekaj posebnega – ovčke, pastirčki, betlehemska lučka ... Ljudje se zbirajo, da jih vidijo, tudi tisti, ki niso verni. Vsi radi prisluhnejo in občudujejo ta star običaj," pove z nasmehom.

Praznični duh se odraža tudi v pripravi sladic. "Spečemo medenjake, piškote, pa seveda potico. Tudi doma smo jo imeli – skromno, a vedno prisotno. Moje otroštvo v okolici Ljutomera ni bilo lahko, saj smo živeli v bedi, vendar smo se imeli radi in se veliko smejali," se spominja.

Stanka pa v prazničnih dneh ni sama – ob sebi ima svojo mačko Mico. "Mica je bila majhna kepica, ko sem jo prinesla, zdaj je že pravi velik muc. Zvečer, ko grem spat, se stisne k meni. To je nekaj najlepšega," doda.

Na vprašanje, kaj si želi v novem letu, preprosto odgovori:

Lidija Livek je delila modrosti, ki jih je nabrala skozi leta. Kot rojena Ljubljančanka, ki je odraščala v vasi Kašelj v rejniški družini, ima na božič globoko ukoreninjene spomine.

"Božič je eden najlepših običajev, ki obogatijo naš narod. Kot otroci smo ga pričakovali s posebnim veseljem, sami smo izdelovali jaslice, nabirali mah in druge naravne materiale v bližnjih hribih. Ob teh pripravah smo se povezali in spodbujali svojo domišljijo," pripoveduje.

Posebej poudarja, kako prazniki prinašajo sproščenost in povezanost, tudi pri ljudeh, ki so sicer bolj zadržani.

"Če bi tudi v vsakdanu ohranili več praznične topline, bi bilo življenje lepše. Lepi spomini in občutki nas lahko dvignejo tudi v težkih trenutkih," dodaja gospa Lidija, ki še vedno rada ustvarja, riše in ohranja radost do življenja.

92-letna Ana Gabrovšek prihaja iz Studenca pri Ljubljani, kjer je preživela svoje otroštvo in mladost. S toplino je obudila spomine na praznovanja božiča v svojem domu.

"Priprave na božič so se začele že zgodaj, pogosto že v začetku decembra. Brata sta nabirala mah in priskrbela smrečico, stanovanje pa smo temeljito pospravili. Na božični večer smo molili vse tri rožne vence, za silvestrovo in praznik svetih treh kraljev prav tako," se spominja.

Poseben del praznikov so bile skupne igre, ki so sledile večernim molitvam. "Po večerji smo igrali človek, ne jezi se in domine, pri tem pa so bili tudi starši prisotni, kar je bilo redkost med letom. Bilo nas je pet otrok, jaz sem bila najmlajša."

Obisk polnočnice je bil pri njih stalnica, čeprav sta starša raje odšla k zgodnji jutranji maši. "Po polnočnici smo prišli domov šele okoli druge ure zjutraj, a smo zjutraj spet odšli k maši ob osmih."

V domu starejših občanov ji veselje prinašajo drobni trenutki prazničnega duha. "Vsaka soba ima svojo smrečico, pomagali smo pri okraševanju skupnih prostorov," pravi. V sobi si družbo deli s svojo 103-letno sestro, kar ohranja domačnost in družinsko povezanost.

Na vprašanje, kaj si želi v novem letu, gospa Ana pove:

Prazniki so resničen opomnik, kako pomembno je, da smo drug drugemu blizu, pa četudi samo z mislijo in dobro besedo. Ohranjajmo bližino s starejšimi, cenimo njihove izkušnje in jim pomagajmo, da ne bodo osamljeni, četudi morda kako zgodbo slišimo večkrat.