Evangeljska poročila o Jezusovem rojstvu nam predstavijo dve skupini ljudi, ki so se napotili iskat Jezusa. Prvi so bili pastirji z betlehemskih poljan. Ponoči so bedeli pri svojih čredah in bili deležni obiska angela, ki jim je rekel: "Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod." Druga skupina pa so bili modri z Vzhoda, ki so videli vziti zvezdo novorojenega kralja in so se mu prišli poklonit.
Pastirji ne vedo, kaj naj bi se dogajalo v Betlehemu. Oznanjen jim je bil odrešenik, njegovo znamenje pa je dete, povito v plenice in položeno v jasli. Drug drugemu so rekli: "Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!" Modri z vzhoda pa so šli za zvezdo, iskali kralja in prišli v Jeruzalem, v kraljevo palačo, kjer so povedali, zakaj so prišli: "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit."
Ne eni ne drugi niso iskali Jezusa. Vsak se je na pot odpravil iz drugačnega vzgiba. Vendar pa so eni in drugi ostajali pozorni na sporočila, ki so jih prejemali. Obenem so bili iskalci. Podali so se na pot. Eni nekaj kilometrov, morda niti to ne, drugi najbrž več dežel daleč. In ker so bili iskalci, niso imeli trdno določene predstave, kakšen je tisti, ki ga iščejo. Pa četudi so imeli predstavo, nanjo niso bili navezani in so zato lahko spremenili cilj iskanja ter se iz Jeruzalema napotili v Betlehem.
Pot je nazadnje ene in druge pripeljala k Detetu. Pastirji so našli "Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli," modri pa "dete z Marijo, njegovo materjo". Pastirji so ob tem "slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli". Modri pa so "padli predenj in ga počastili".
Resnice, ki nam jih razodevajo te preproste besede, nas najprej spodbujajo k pozornosti na besede, znamenja in dogodke, preko katerih želi Bog tudi nas pritegniti v čudež Božjega prihajanja na svet in njegovega razodevanja svetu.
Potem nas te besede vabijo, da postanemo iskalci, iskalci Božjega obličja. Poudarjam: Božjega obličja in ne naše predstave o Božjem obličju. Če je iskanje iskreno in dosledno, nas vedno pripelje do otroka, do deteta. In dokler ne pridemo do deteta, toliko časa nismo na cilju svojega iskanja, ker še vedno tekamo za svojimi podobami in predstavami.
Končno pa nas srečanje z otrokom prevzame do te mere, da pademo predenj in ga počastimo, obenem pa slavimo in hvalimo Boga za vse, česar smo deležni. Tako se lahko božič zgodi kateri koli dan v letu – kaj šele na sam božični praznik.
Avtor zapisa: ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 12/2023.
