Dr. Ivan Štuhec je duhovnik, moralni teolog in pisatelj, ki je javnosti znan predvsem kot eden najvidnejših kritičnih intelektualcev in po svojih knjižnih delih – prav v teh dneh je izšla njegova nova knjiga Teološki temelji morale.
Morda manj znano pa je dejstvo, da je gospod Štuhec tudi velik ljubitelj konj. Trenutno ima v lasti tri kobile, ki jih predstavi takole:
"Kraljica mati Velvet, letnik 1996, mati Mica, letnik 2011, in njena hči Pika, letnik 2023. Mica in Pika spadata v vrsto bosanski brdski konj, Velvet pa je mešanica in nima rodovnika. Konji so poleti in pozimi na prostem izpustu. Lahko gredo pod streho, če želijo. Vedno imajo na voljo vodo in pozimi, ko ni več dovolj paše, dobijo seno. Zanje si skrb deliva z enim od hišnikov."
Konji namreč bivajo v bližini Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru, kjer prebiva tudi sam. Prav zaradi njegove ljubezni do konj sem se odločila, da mu na praznik sv. Štefana, zavetnika konj, postavim nekaj vprašanj, na katera mi je prijazno odgovoril.
Od kod vaša ljubezen do konj?
Iz otroštva. Na domačijah mojih staršev so imeli konje in kadarkoli sem bil tam na počitnicah, so me najbolj zanimali konji. V Ljutomeru, kjer sem preživljal leta srednje šole, nisem nikoli zamudil kasaških dirk. V tistem času so bili ljutomerski kasači absolutni zmagovalci!
Jahalno šolo in ježo v naravi pa sem pričel pred petnajstimi leti, ko sem se z gimnazijo preselil na sedanjo lokacijo pod Kalvarijo v Mariboru, kjer je bila možnost, da imamo konje.
Kaj vas osebno najbolj nagovarja pri stiku s konji – je to njihova eleganca, moč, zvestoba ali kaj drugega?
Konj je plašna in občutljiva žival. Zelo dobro zazna, kako si razpoložen. Stik z njim omogoči dvoje; da se moraš pomiriti, če prihajaš iz napete situacije, in ker se moraš posvetiti njemu, pozabiš na sebe in svoje trenutne skrbi. Ja, je tudi elegantno bitje, najbolj med vsemi domačimi živalmi. Ko greš z njim v galop, pa doživiš popolno zlitje z njegovim telesom in popolno zaupanje vanj. Vendar previdnost nikoli ni odveč.
Je ježa tudi priložnost za refleksijo, osebno molitev v naravi?
Sam sem imel najraje ježo v naravi. Če je teren pregleden, se lahko prepustiš refleksiji in tudi ponavljanju kakšne kratke molitve, stavka iz psalma, na primer. Če si v gozdu, pa moraš paziti, kaj se vse tam dogaja. Skok srne iz grmovja lahko pomeni tvoj padec s konja.
Sobivanje s konjem zagotovo ni primerljivo z odnosom s sočlovekom, pa vendar, česa vas učijo?
Na to sem delno že odgovoril. Konj terja, da si prisoten, da si ves zanj. To je pomembno tudi v medosebnih odnosih. Imam vtis, da predvsem mlada dekleta danes iščejo ta stik s konji, ker pogrešajo, da bi bil kdorkoli prisoten samo zanje. Zanimivo je, da fantje ne iščejo veliko stika s konji. Njih bolj zanima tehnika in tisti športi, kjer pozornost ni ključnega pomena.
Katera ježa s konjem se vam je najbolj vtisnila v spomin? Imate "na zalogi" tudi kako anekdoto?
Moje obdobje ježe je povezano s prijateljsko družino Kandare, ki živi blizu Cerkniškega jezera. Dvakrat smo v skupini jezdili čez jezero, delno po vodi, tako da konj tudi zaplava. To je najlepše v juniju, ko jezero cveti.
Posebej lepo je, ko so žrebički. Velvet je imela enkrat naraščaj. Mica ga ima sedaj drugič, odkar je pri meni. Ko je žrebe, je na Vrbanski veliko obiskovalcev , kjer je Zavod A. M. Slomška.
Se s svojimi konji redno udeležujete blagoslovov na praznik sv. Štefana?
Moji konji imajo privilegij, da jim blagoslov "gazda" prinese domov. V Mariboru in okolici je blagoslov v Selnici in Hočah. Enkrat sem bil v Selnici, a sta lokacija in pot do tja dokaj neugodni. V Hoče bi jih moral prepeljati s prikolico. Poleg tega je to tudi čas, ko so druge pastoralne dolžnosti bolj pomembne. Če pa je žrebe, je vse skupaj še bolj zahtevno in nima pomena veliko tvegati.
Če bi lahko s konjem na ježo odšli kamorkoli, kam bi se odpravili in zakaj?
V moji knjigi Zgodbe iz nahrbtnika lahko preberete, kako sem načrtoval pot v Compostelo in kako sem začel pot po Sloveniji. Tega idealizma nimam več, ker sem ugotovil, da je preveč poti asfaltiranih. Bolj gorske pa imajo druge ovire. Tudi ježi sem se skoraj že v celoti odpovedal, ker ni potrebe, da pri svojih letih padem s konja in si kaj polomim.
Danes je tudi dan samostojnosti in enotnosti. Kaj ob tem prazniku želite Slovencem in kako na ta dan sami počastite domovino?
Letos bom ta dan doživel v Argentini. Če bi v domovini bila tako visoka zavest o pripadnosti Slovenstvu in ponosu nad lastno državo, kot je med izseljenci, bi za svojo državo skrbeli popolnoma drugače, kot je to trenutno prisotno.
Sam pa lahko največ na ta dan storim za našo domovino in državo, da mašujem v ta namen.
