Ob ogledu novega Netflixovega filma Marija z Anthonyjem Hopkinsom v vlogi kralja Heroda sem zelo užival. Imam sicer nekaj pomenljivih pomislekov, o katerih bom še pisal, toda naj začnem s tem, kaj je v filmu res odlično predstavljeno.
Predvsem mi je všeč lik Marije, ki ga film upodablja.
Režiser filma D. J. Caruso je pojasnil, kako je želel, da bi ljudje bolje spoznali Marijo, da bi lahko bolje spoznali Jezusa. Caruso je želel Marijo predvsem "počlovečiti in jo narediti dostopno več ljudem".
S tem se strinjam. Marije sploh ne razumete, če jo vidite zgolj kot kipec, ki se premika in govori. Bolje jo spoznate, če jo vidite kot trpežno judovsko mater – vendar z neverjetno žarečo navzočnostjo. Začutite jo lahko ob podobi matere Terezije, drobne albanske redovnice, ki je izžarevala svetost, obenem pa je bila neustavljivo trmasta.
To je za igralko zelo zahtevna naloga, vendar Noa Cohen svoje delo opravi tako dobro, kot gre pričakovati – čeprav je upodobila le najstniško Marijo. Film se konča z begom v Egipt.
Toda včasih gre to "počlovečenje" filma nekoliko predaleč. Pri oznanjenju, recimo, se njen "Fiat" ne podredi Božjemu delovanju, pač pa film Mariji nameni besede, s katerimi si prisvaja nekakšen status. In to je povsem zgrešeno.
Kadarkoli je posnet film o Mariji, se katoličanom poraja vrsta vprašanj. Všeč so mi odgovori, ki jih ponuja ta film.
Najpogostejša katoliška vprašanja in odgovori za Netflixovo Marijo bi lahko bila videti nekako takole:
Ali je Marija prikazana kot brezgrešna?
Mislim, da je. Na Brezmadežno spočetje namiguje poseben način, kako vstopi v življenje svojih staršev, povezan z angelom Gabrijelom. Marija je energičen in dobrodušno nagajiv otrok, vendar ne stori ničesar, kar bi lahko označili za greh. In to kljub včasih lahkomiselnemu odnosu do greha v filmu: tako Joahim kot Jožef v filmu lažeta, da bi se izognila težavam, toda najhuje, kar Marija stori v filmu, so stvari, ki jih kakšni preveč zagreti kandidati za službo navajajo kot svoje največje slabosti. Marija zaide v težave, ker "preveč dela" in se "preveč razdaja".
Ali Marijo darujejo v templju, kot katoličani praznujemo vsakega 21. novembra?
Da! O tem evangeliji ne poročajo, vendar o dogodku lahko sklepamo na podlagi Marijine sposobnosti, da zelo hitro najde pot do templja, pa tudi po tem, kako dobro pozna "ljudi iz templja": Zaharijo, Joahima in Ano. Ljubitelji katoliške umetnosti pa bodo navdušeni nad načinom, kako Marija v filmu vstopa v tempelj: vanj se vzpenja po stopnicah, tako kot na številnih znanih umetniških upodobitvah.
Ali se zaobljubi, da bo vse življenje devica?
Tako je! To je zelo goreče prikazano, z njenim popolnim nerazumevanjem in zaskrbljenostjo, ko ji povedo, da se bo poročila, pozneje pa, da bo mati.
Ali trpi bolečine pri porodu?
Glede tega vprašanja obstajata dve mnenji: porodne bolečine so bile Evi, kot je znano, zapovedane kot kazen zaradi padca, zato se katoličani sprašujejo, ali ne bi bilo Mariji to prihranjeno. Cerkveni očetje deviško rojstvo včasih dejansko prikazujejo kot čudežno in brez krvi. Poznamo pa tudi izročilo o žalujoči materi, ki nakazuje, da se ni izogibala bolečini, ampak je vanjo vstopila v celoti, kakor je pozneje storil njen Sin. Film sledi temu pristopu.
V filmu je tudi nekaj upodobitev, ki so mi precej manj všeč kot lik Marije.
Pastirica Lucia dos Santos je po tem, ko je v Fatimi videla tako Marijo kot angela, pojasnila, kako sta ji oba prinesla občutke "notranje sreče, miru in veselja", obenem pa ji je angel prinesel tudi strah, ki ga je zlovešče opisala kot "izničenje v Božji navzočnosti". Angel Gabriel v filmu vsekakor prinaša ta občutek tesnobe, vendar brez sreče, miru in veselja.
Všeč pa mi je bil filmski satan, ki se nepričakovano pojavi in je sprva na zvijačen način videti prijazen, vendar človeka ob njem spreleti srh.
Anthony Hopkins se odlično odreže v veličastni vlogi kralja Heroda. Starodavni samooklicani "judovski kralj" je bil zagotovo prava pošast in film nam to prikaže z njegovim priložnostnim nasiljem.
Žal pa nekoliko trpi lik Jožefa, in sicer zaradi enake spretnosti pri uporabi nasilja. Všeč mi je bil Jožef kot skrben mož na začetku filma o Mariji – ne pa tudi pozneje, ko je Jožef predstavljen kot nekakšen akcijski junak.
Čudovito je, da je filmski Jožef mlad in da sprejme Marijino zaobljubo celibata. Manj čudovito je, da mora Marijo vprašati, kako naj poimenuje otroka – kar je po naročilu angela Gabriela njegova odgovornost.
Toda ena od večjih napak, ki jih delajo v filmih o človeku, je dejstvo, da nasilje predstavljajo kot nekaj veličastnega. V resničnem življenju so prizori nasilja pretresljivi in travmatični. V Marvelovih in drugih filmih pa se liki "dobrosrčnežev" brez težav soočijo s silo in ugotovijo, kako nasilje rešuje težave brez večjih posledic.
Ko se v filmu moški posmehujejo Jožefu, ker je njegova žena noseča, se ta nanje spravi s pestmi. Pozneje, v želji, da bi Marijo zaščitil, se občasno loteva vedno bolj grozljivih nasilnih dejanj.
V evangeljski zgodbi Jožef ne uporablja pesti, temveč svojo ženo ščiti z žrtvovanjem – na podoben način, kot je to pozneje storil njegov sin.
Zadnje besede v filmu pa so resnično navdihujoče. Izgovori jih Marija, ki pravi:
"Ljubezen te bo drago stala. Prebodla bo tvoje srce. Toda na koncu bo ljubezen odrešila svet."
In to je odlično sporočilo za ta čas.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
